OLIP, Boštjan

Boštjan Olip se je rodil v kajžarski družini, očetu Janezu in materi Neži, roj. Presterl. Bil je eden izmed štirinajstih otrok, od katerih jih je osem umrlo v otroški dobi. Družina se je težko preživljala, zato je Boštjan dokončal štiri razrede osnovne šole v Radovljici, potem se je že preživljal s priložnostnim delom, v zimskem času pa s klanjem prašičev. S petnajstimi leti je postal član Sokolskega društva, kjer se je izkazal kot spreten telovadec na orodju.

V oktobru 1913 so ga vpoklicali na služenje kadrovskega roka v Kanal ob Soči, kjer je imel svoj sedež 7. lovski bataljon. Razporedili so ga k 4. stotniji, s katero je po začetku vojne, 12. avgusta 1914, iz Gradca odšel na fronto. Svojo bojno pot in ujetništvo je popisal v dveh dnevnikih. V Galiciji se je udeležil najhujših bojev, v katerih so Rusi strahovito porazili avstrijske armade. Na pragu ruske zime v novembru 1914 so ga skupaj s soborci zajeli v vasi Lupkow, pod prelazom Lupkow. Odkorakali so v ujetništvo. Novo leto 1915 je dočakal v Moskvi, kjer so jih nastanili v začasno taborišče vojnih ujetnikov. Nato so jih selili po prostranem ruskem carstvu. Pomladi 1916 je prispel v Tjumen, v zahodni Sibiriji. V sibirskih taboriščih je vladalo pomanjkanje in slabe higienske in zdravstvene razmere. Vojni ujetniki so zaradi pomanjkanja delovne sile morali delati na poljih, v tovarnah in rudnikih. Leta 1917 je skupaj s ‘kameradi’ kopal premog v rudniku premoga v okolici mesta Vladimir, v tulski guberniji. Tu so bile razmere boljše, ujetniki so si lahko kupovali hrano in tobak. Iz časopisov in od Rusov je izvedel za nemire in revolucijo v Rusiji. Po novem letu 1918 je začel načrtovati beg. V drugem poskusu pobega sta s tovarišem dosegla rusko-nemško mejo in se predala.

Boštjan se je iz nemškega zbirnega taborišča prav za veliko noč vrnil domov, v Radovljico. Dobil je mesec dni dopusta, 1. maja 1918 pa se je moral zglasiti pri nadomestni stotniji 7. lovskega bataljona v Murau na Gornjem Štajerskem. Nazaj v vojsko se je vrnil trdno odločen, upreti se nesmiselni moriji vojne. V petem vojnem letu je v avstrijskih deželah in vojski zavladalo pomanjkanje in nezadovoljstvo. Posledice so bile stavke delavstva, nemiri in upori vojaštva. Tudi v Murauu se je med vojaki, povratniki iz ruskega ujetništva, čutil tihi odpor. Zaradi neredne preskrbe so stradali. Ko je zvedel, da so se v Judenburgu uprli, je hitro ukrepal. 14. maja 1918 zvečer, je alarmiral moštvo in ga iz kasarn povedel v mesto. Iz skladišča municije so vzeli bojno strelivo, barako pa zažgali. V mestu so od poveljnika garnizije in od okrajnega glavarja zahtevali kruh in mir – konec vojne. Po razdelitvi kruha so se vrnili v vojašnice na grad.

Vojaška oblast je želela z uporniki čim hitreje obračunati. Upor je dopoldne 15. maja zadušil asistenčni oddelek. Naglo sodišče je Olipa kot vodjo upora obsodilo na smrt z ustrelitvijo. Sodbo je potrdil tudi generalmajor von Kossel in Olipa so ustrelili ob osmi uri zjutraj 21. maja 1918.  Olipu so dovolili, da je med čakanjem na izvršitev smrtne obsodbe v ječi svojcem napisal poslovilno pismo. Bratu je pisal: “Kar sem naredil, sem vse naredil iz ljubezni za našo slovensko domovino … obžalujem, da sem prezgodaj nehal … mogoče je boljše zaradi drugih … umrl sem častno, ne kakor ravbar, kakor junak slovenski, kakor zna umreti slovenske matere sin … Živela svoboda, živela Jugoslavija!”

29. maja 1921 so Olipove posmrtne ostanke prepeljali iz Muraua in jih pokopali na radovljiškem pokopališču. Prevoz je organiziral in financiral pokojnikov brat dr. Janez Olip. Pogreb je organiziralo Sokolsko društvo Radovljica, katerega član je bil Olip. Na Olipovo rojstno hišo je društvo dalo vzidati še spominsko ploščo, delo kamnoseka Alojza Vurnika, ki so jo svečano odkrili 2. oktobra 1921. Po prihodu okupatorja leta 1941 so Radovljičani ploščo umaknili, po vojni pa so jo namestili nazaj na svoje mesto.