OBLAK, s. Ivana

V Škofji Loki je sprva pri uršulinkah obiskovala ljudsko šolo. V red šolskih sester de Notre Dame je vstopila leta 1867 v Gorici in se v duhu karizme reda začela usposabljati za poučevanje gluhonemih.

Leta 1875 se je v Münchnu pod vodstvom ustanoviteljice reda bl. Matere Terezije Gerhardinger pričel njen noviciat. Naslednje leto je izrekla svoje prve duhovne zaobljube in vse do leta 1886 delovala v goriški gluhonemnici, ko se je dokončno zaobljubila Bogu. Še istega leta ji je bilo izročeno predstojništvo novoustanovljene filiale v Šmihelu pri Novem mestu, kjer sta se odprli dekliška ljudska šola z dvema oddelkoma, ki je neprekinjeno delovala vse do leta 1946, in nedeljska šola za starejša dekleta. Prav tako je začel delovati oddelek s prilagojenim programom, kjer je s. Ivana pričela prvič na Kranjskem v slovenskem jeziku poučevati gluhoneme deklice, kar jo je zapisalo v zgodovino surdopedagogike na Slovenskem. Do leta 1904, ko je bil posebni program ukinjen, je bilo izšolanih okoli sto gluhih učenk, ki so se bile sposobne vključiti v družbeno življenje.

Učiteljica gluhonemih, predstojnica samostana in šole ter vzgojiteljica gojenk in tudi redovnih kandidatk je do leta 1921 uspešno, zlasti z lastnim zgledom, vodila in zidala ustanovo tako v duhovnem kot materialnem smislu. Povečevalo se je število sester, gojenk in učenk, ljudska ter meščanska šola sta doživljali razcvet. Veliko dobrega je storila tudi za druge ljudi, ostale uboge otroke in celo afriške misijone. Med prvo svetovno vojno je iz Gorice sprejela veliko sester, ki so se kot begunke zatekle v šmihelski samostan.

Leta 1921 je službo predstojnice predala svoji naslednici in kot zaslužna prednica postala njena asistentka. Od mnogih spoštovana in, kot jo je označil eden od takratnih slovenskih dnevnikov, »tiha, velika žena« ter po ljudskem glasu »mati sirot« je nenadoma umrla leta 1927. Pokopali so jo na šmihelskem pokopališču.