Nada MORATO

Nada Morato sodi v trinajsto generacijo potomcev kmeta Andreja Rauberja (roj. 1610). Ta rodbina je dala več šolanih ljudi.
Rodila se je v Županovi domačiji v Dolu pri Vogljah pod Repentabrom na Krasu. Mama Marija Bizjak je bila doma iz Cola. Oče Ivan Janko Ravbar je bil iz učiteljske družine. Imela sta štiri otoke: Nado, Ladija, Dragico in Mileno. Nada in njena sestra sta postali učiteljici.
Osnovno šolo je Nada Morato obiskovala v Repentabru, nato gospodinjsko v Tomaju, po vojni pa je maturirala na učiteljišču v Tolminu. Leta 1955 je diplomirala iz zemljepisa in zgodovine na Višji pedagoški šoli v Ljubljani. Poučevala je že med vojno kot 16 letno dekle, bila je »partizanska« učiteljica. Po vojni je službovala najprej na Pivškem (Košana, Zagorje na Pivki, Studeno). Nekaj časa je poučevala v osnovni šoli v Kortah, kjer je spoznala svojega moža, zdaj pokojnega Albina Morato (roj. 1. februarja 1927 na Parecagu pri Portorožu), ki je bil po poklicu ekonomski tehnik. Poročila sta se 13. februarja leta 1956. V družini so tri hčerke in vse tri so učiteljice. Od svoje upokojitve Nada Morato živi v vasi Korte nad Izolo.

Večino svojih delovnih let je poučevala na osnovni šoli Vojke Šmuc v Izoli.
Za šolsko rabo je sestavila Zgodovino Izole in Priročnik za ekskurzije. Sodelovala je pri 1. delu Krajevnega leksikona Slovenije (1968). Več svojih tekstov je objavila v Primorskih srečanjih in v zborniku Annales.

V prostem času je raziskovala, pisala ter bila aktivna v vaškem družabnem in kulturnem življenju. Ustanovila je Kulturno društvo v Kortah. Njena zasluga je, da se je po osamosvojitvi Slovenije ime vasi Korte zopet vrnilo na obcestne table in v dokumente. Po vojni so namreč ime vasi spremenili iz Korte v Dvori.
Objavila je zgodovino svoje rodbine z naslovom Globoko so korenine. O duhovnih poklicih v župniji Korte je pisala v publikaciji Stati in obstati. Pripovedno folklorno gradivo je zbirala na terenu od Bržanije prek Trsta do Soče ter ga objavila v knjigi Kruh in ribe, slovstveno folkloro slovenske Istre pa je v sodelovanju z etnologinjo Špelo Pahor zbrala in objavila v knjigi Mrak eno jutrnja (obe sta izšli v zbirki Glasovi). V tem času je v svoji vasi odkrila kar nekaj pripovedovalskih talentov.
Knjiga Stoji učilna zidana je nastala ob 180 obletnici ljudske šole v izolski občini. Znani sta njeni drobni knjižici Popotovanje po izolskem podeželju in Korte. O primorskih duhovnikih v času fašizma od konca prve do konca druge svetovne vojne je pisala v knjigi Bili so Čedermaci. Napisala je delo Ravnikova dediščina v Kortah (Franjo Ravnik je bil profesor, duhovnik in narodni buditelj; v Kortah je deloval med 1871 in 1883). Rojstnemu kraju je posvetila delo Repentabor – svet na meji. Napisala je še: Moški pevski zbor KD Janko Premrl-Vojko Korte ter ljudsko igro v petnajstih slikah z naslovom Ne več tako. Njena zadnja knjižica ima naslov P’r n’s k’ntamo eno šrajamo t’ku. Izdalo jo je Kulturno društvo Korte februarja 2014.