Rodil se je očetu zdravniku Dragu Mušiču in materi Erni, roj. Uzelac. Maturiral je na gimnaziji v Celju. Leta 1958 je diplomiral na Fakulteti za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo v Ljubljani, magisterij v urbanističnemu oblikovanju pa je opravil na harvardski univerzi leta 1964.
Od leta 1959 do 1980 je deloval na Urbanističnem inštitutu Republike Slovenije, nekaj časa tudi kot direktor. Od leta 1980 do 1986 je bil predsednik mestnega komiteja za urbanizem in varstvo okolja v Ljubljani. Od leta 1986 pa je bil izredni profesor za urbanizem na Fakulteti za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo. Bil je raziskovalec na področju urbanistične in prostorsko načrtovalske metodologije. Sodeloval je pri številnih natečajnih načrtih mestnih ureditev. Poglavitni prispevek teh načrtov je bila ponovna uvedba uličnega in tržnega prostora.
V urbanizmu se je že zgodaj uveljavil kot vodja projektantskih skupin. Prav tako se je uveljavil kot teoretik in arhitekturni kritik. S prispevki je sodeloval v revijah Arhitekt, Sinteza, Arhitektov bilten, Teorija in praksa, Urbani izziv, kjer je bil med letoma 1993 in 1996 glavni urednik, ter v časopisu Naši razgledi. Leta 1980 je izdal knjigo o prostorskem načrtovanju v Sloveniji Urbanizem – bajke in resničnost.
Tesno je bil povezan tudi z Novim mestom, saj je kot otrok na očetovem domu v Kandiji preživljal počitnice. Poleg tega je v Novem mestu preživel vojna leta. Kasneje je izdelal prostorsko ureditvene pogoje historičnega mestnega jedra Novega mesta, kar je v pretežni meri prevzel tudi danes veljavni občinski prostorski načrt. Bil je član Društva Novo mesto in društva Dolenjska akademska pobuda. Je avtor knjige Otroštvo v znamenju vojne (2006), kjer opisuje svoje otroštvo in mlada leta v Sevnici, Mokronogu, Novem mestu in kasneje v Celju.
- ES 7, str. 250
- Vladimir Braco Mušič: Otroštvo v znamenju vojne, 2006
