MURKO, Anton

Rodil se je v Črmljenšaku, naselju pri Spodnji Voličini, v družini kmeta in vinogradniškega mojstra (gornika). Čeprav družina ni bila premožna, so se šolali trije sinovi.
Gimnazijo je obiskoval v Mariboru med leti 1820 in 1825, nato pa se je odločil za študij filozofije na liceju v Gradcu. Med študijem se je spopadal z gmotnimi težavami. Nekaj časa se je preživljal tako, da je za Vida Rižnerja prepisoval njegove prevode evangelijev, jih jezikovno popravljal ter menda tudi sam prevajal. Študij filozofije je končal leta 1829 in želel nadaljevati s študijem medicine.
Zaradi pomanjkanja denarja za študij je sprejel ponudbo graškega knjigarnarja Johanna Lorenza Greinerja, da napiše nemško-slovenski in slovensko-nemški slovar, vsakemu pa doda tudi nemško in slovensko slovnico. Z aro na honorar se je odpravil na Dunaj in se tam vpisal na medicinsko fakulteto. Poleg študija je zahajal v dvorno knjižnico, kjer je služboval Jernej Kopitar, in nabiral gradivo za slovarja. Zaradi premajhnih dohodkov se je moral že kmalu odpovedati študiju medicine in se vrniti v Gradec, kjer je ob skromnem honorarju in gmotni podpori kaznilniškega kurata Marka Glaserja živel siromašno. Pogodbo z Greinerjem  je leta 1832 izpolnil. Najprej je 1832 izšel jezikovni učbenik slovenščine (Theoretisch-practische Slowenische Sprachlehre). Isto leto, a z letnico izida 1833, je izšel slovensko-nemški, naslednje leto pa nemško-slovenski ročni slovar (Slovénsko-Némshki in Némshko-Slovénski rózhni besédnik). Po končanem delu zopet brez kruha in naveličan revščine je na prigovarjanje in s posredovanjem profesorja Matije Robiča leta 1832 stopil v bogoslovje. V duhovnika je bil posvečen leta 1835, bogoslovni študij pa je končal 1836. Leta 1835 je kandidiral na razpisano mesto na stolici za slovenščino na graški univerzi a ni bil izbran, kar je končalo njegovo poklicno jezikoslovno pot. Leta 1838 je dobil službo vzgojitelja otrok štajerskega gubernatorja grofa Wickenburga, kar mu je omogočalo boljši gmotni položaj in gibanje v visoki družbi. Službo je l. 1843 zaradi zamere izgubil. Kmalu zatem je doktoriral iz bogoslovja, škofija pa mu je dodelila župnijo v Stadlu na Zgornjem Štajerskem. 1850 je bil premeščen za dekana v Zavrč, 1. maja 1860 pa ga je škof Anton Martin Slomšek postavil za nadžupnika in dekana v Hočah. Murko je hoško župnijo vodil vse do svoje smrti. Umrl je za ošpicami na silvestrovo 1871.

Anton Murko se je za slovenščino zanimal že v gimnaziji, ko se je navdušil nad zbiranjem slovenskih besed. Med študijem v Gradcu se je gibal v krogih bodočih slovenskih kulturnikov in politikov, bil je član Slovenskega društva in skrbel za društveno knjižnico s slavistično literaturo.
V času, ko je pripravljal svoja slovarja, je potekala ti. »črkarska pravda« glede črkopisa, ki se naj uporablja za zapisovanje slovenskega knjižnega jezika. Jernej Kopitar se je v svoji slovnici zavzemal za črkopis, ki bi združeval vse Slovane, ki so za zapisovanje svojih jezikov kot osnovo uporabljali latinico. Franc Metelko si je zamislil nov črkopis, »metelčico«, ki je bil vezan na glasovni sistem kranjskih govorov, Peter Dajnko pa je svojo slovnico utemeljil na vzhodnih slovenskogoriških govorih in za zapisovanje uporabljal ti. »dajnčico«.
Murko je v svoji slovnici upošteval predvsem Jerneja Kopitarja, ki mu je z nasveti pomagal že na Dunaju. Zapisal jo je v bohoričici, črkopisu, ki se je uporabljal že več kot 200 let. V uvodu k slovnici je predvsem opozoril, da se mora slovenski knjižni jezik dvigniti nad pokrajinske jezikovne posebnosti in poenotiti vse Slovence, ne pa z različnimi črkopisi postavljati meja. Praktični del slovnice z vajami je povzel po slovnici Janeza Krstnika Leopolda Šmigoca, kot primera jezikovno uglajenih sodobnih pesmi pa je dodal Prešernovi Slovo od mladosti in Povodni mož.
V slovarja je sprejel govore Slovencev na Štajerskem, Koroškem, Kranjskem in v zahodnih krajinah Ogrske. Zgledoval se je pri koroškem slovaropiscu Ožbaltu Gutsmanu, njegovo besedno gradivo pa je prečistil in upošteval jezik sodobnih pisateljev ter dodal tudi besede iz drugih slovanskih jezikov.
Po tem, ko na graški univerzi ni bil izbran za profesorja slovenščine, se je njegovo jezikoslovno delo skoraj končalo. V letu 1836 je na prošnjo škofije napisal mnenje o Dajnkovih spisih in v njem napadel dajnčico ter poudaril, da bi se z njo štajerski Slovenci ločili od drugih Slovencev, kar je povzročilo uradno odpravo dajnčice. V letu 1843 je izšla predelana in razširjena izdaja slovnice, ki je bila natisnjena v gajici. Murko je pojasnil, da je gajico prevzel zato, ker je za šumevce imela le po eno črko s strešico, medtem ko jih je  bohoričica imela več.
Murkova slovnica in slovarja so bili dobro sprejeti ni so se uporabljali še dolgo, po njih pa so se zgledovali tudi drugi slovaropisci. Najpomembnejši dosežek pa je vsekakor enovitost slovenskega knjižnega jezika.

Anton Murko je pokopan na hoškem pokopališču. Krajani Hoč so mu na župnišču postavili spominsko ploščo, po njem pa se imenujeta ulica in Katoliško društvo dr. Antona Murka.