Mirko RUPEL

Rodil se je očetu Jakobu Ruplu, carinskemu uradniku in materi Elviri, hčeri slovenskega politika s Proseka Ivana Nabergoja. Po osnovni šoli in gimnaziji v Trstu se je po zlomu Avstro-Ogrske s starši preselil v Ljubljano, kjer je leta 1919 opravil maturo. Na Filozofski fakulteti ljubljanske univerze je študiral slavistiko in romanistiko in doktoriral 27. 6. 1923 na podlagi disertacije Literarni in jezikovni odnošaji med slov. Artikuli, Tibinga 1562, in hrvatskimi Artikuli s cirilskimi in glagolskimi črkami, Tubinga 1562. Po končanem študiju je prejel štipendijo francoskega ministrstva za prosveto in 8 mesecev študiral na Sorboni v Parizu. Od 1926 je bil suplent oz. profesor na klasični gimnaziji v Ljubljani do premestitve v NUK (4. 5. 1946). 13. 11. 1946 je postal upravnik NUK. V letih 1946–1950 je na akademiji za igralsko umetnost honorarno predaval odrski jezik, od jeseni 1949 dalje pa predaval na univerzi starejše slovensko slovstvo. Od leta 1946 je na Radiu Ljubljana vodil jezikovne pogovore. Organizacijsko se je udejstvoval v Slavističnem društvu in v Društvu bibliotekarjev Slovenije oz. Zvezi bibliotekarskih društev FLRJ, ki jo je ustanovil in bil njen prvi predsednik (1956–1959). Bil je tudi soustanovitelj Zveze jugoslovanskih nacionalnih knjižnic. Bil je urednik Znanstvenega vestnika Akademske založbe, sourednik SJ (1938–1941), uredil je drugi Trubarjev zbornik (1952) in uredil pri Enciklopediji Jugoslavije gradivo iz slovenskega slovstva. Od septembra 1952 do marca 1953 je kot štipendist Unesca preučeval bibliotekarske modele v Franciji, Švici in Belgiji ter se udeležil več mednarodnih bibliotekarskih konferenc in kongresov. Bil je tudi član sveta za kulturo in prosveto LRS in član komisije za slovensko gramatiko in pravopis pri SAZU.

Čeprav ga Slovenski biografski leksikon predstavlja kot slavista, specialista za protestantiko, pa tudi prevajalca, avtorja učbenikov ter znanstvenih monografij in popularizatorja slovenskega jezika, je bil po poklicu bibliotekar. Med njegovimi profesorji na gimnaziji je bil znameniti slovenski bibliotekar Avgust Pirjevec, ki ga je navdušil za študij slovenščine, na univerzi pa je bil njegov mentor France Kidrič. Verjetno je bil prav s posredovanjem slednjega premeščen v Narodno in univerzitetno knjižnico, kjer je 13. 11. 1946 nadomestil upravnika Janka Šlebingerja in jo vodil do smrti leta 1963. Kot upravnik knjižnice je poskrbel za dokončno ureditev Plečnikove palače, ki je bila po požaru leta 1944 le za silo obnovljena. Še pomembnejše so bile organizacijske in strokovne novosti. Določil in teoretično je utemeljil glavne naloge nacionalne knjižnice, med njimi predvsem nacionalno biografijo, vzpostavil centralni katalog tujih publikacij v slovenskih knjižnicah ter zasnoval matično službo. Poleg notranje organizacije knjižnice je poskrbel za izdelavo novih listkovnih katalogov ter uvedel UDK-katalog. Zavzemal se je za knjižnični sistem z razvito knjižnično mrežo ter aktivno sodeloval pri pripravi knjižničarske zakonodaje. Spodbujal je koordinirano nabavo gradiva v visokošolskih knjižnicah, si prizadeval za ustanovitev šole za knjižničarje ter bil neutruden popularizator knjižnic.