Miloš ŠULIN

Prve tri razrede italijanske osnovne šole je opravil v Bovcu, nato sta ga starša (Ivan in Jožefa Markič) poslala k stricu Matku, učitelju v Toplicah pri Zagorju ob Savi. Tam je dokončal osnovno šolo in se vpisal na realno gimnazijo v Mariboru. Po končanih treh letnikih gimnazije se je preselil v Ljubljano in junija leta 1939 maturiral. Jeseni istega leta se je vpisal na Rudarski oddelek na Tehniški fakulteti v Ljubljani, vendar je moral študij zaradi vojne prekiniti in se zaposliti v rudniku premoga v Zagorju. Kasneje je delal kot tehnični risar pri rudarskem podjetju v Leobnu, leta 1944 je odšel v partizane na Gorenjsko, po demobilizaciji leta 1945 pa je januarja 1946 nadaljeval s študijem. 1950. je diplomiral na metalurškem odseku Tehniške fakultete v Ljubljani. Zaposlil se je v rudniku živega srebra v Idriji in se strokovno izpopolnjeval na Poljskem in v Nikitovki. Najprej je delal kot asistent, nato kot obratovodja topilnice živega srebra, od leta 1964 do 1972 pa je bil direktor idrijskega rudnika. Pred nastopom funkcije direktorja je v letih 1962-64 delal kot ekspert OZN v Tuniziji in izdelal investicijski elaborat za rekonstrukcijo in modernizacijo topilnice živega srebra. Imenovan je bil za člana Izvršnega sveta Skupščine SRS, bil je predsednik komiteja za turizem, član medrepubliškega komiteja za kreditno-monetarni sistem, član medrepubliškega komiteja za trg in cene in profesionalni predsednik Poslovodnega odbora za investicije pri Interesni skupnosti za elektrogospodarstvo in premogovništvo do upokojitve leta 1981. Na političnem področju je bil aktiven kot podpredsednik občine Idrija, predsednik gospodarskega sveta in sveta za splošne in notranje zadeve občine Idrija in kot član občinskega in okrajnega komiteja ZKS. Hkrati je deloval v izvršnih odborih bank in upravnih odborih raznih združenj. Za svoje delo je prejel številna priznanja s področja narodne obrambe.