Milan KURET

Sin Ivana Kureta (1863-1914) – učitelja, glasbenika in narodnega buditelja, ter Katarine Koren – učiteljice. Osnovno šolo je obiskoval v Dekanih. Šolanje je nadaljeval na Veliki cesarsko-kraljevi gimnaziji v Pazinu, kjer je bil učni jezik hrvaški. Tu se je izobraževalo večje število Slovencev iz Istre. V tistem času je bilo življenje dijakov v Pazinu težko – morali so se znajti sami, saj v mestu ni bilo nobenega dijaškega doma. V času njegovega šolanja na pazinski gimnaziji sta tu poučevala Saša Šantelj – utemeljitelj slovenske grafike in hrvaški pesnik Vladimir Nazor. Po maturi se je Milan vpisal na pravno fakulteto v Pragi. Po enem letu se je vrnil domov v Gorico, kamor se je leta 1910 preselila njegova družina. Istega leta je stopil v goriško bogoslovje kot bogoslovec tržaško-koprske škofije. K temu so ga prisilile socialne razmere njegove družine, ki je bila zaradi očetove bolezni v stiski. Med letoma 1910 in 1916 so nastale njegove pesmi, ki jih je združil pod skupnim naslovom Sfinga življenja. V njih izraža svoj dvom v pravilnost odločitve za bogoslovje.

7. julija 1914 je prejel mašniško posvečenje, 1. avgusta pa je nastopil prvo službo kaplana v župniji sv. Urha v Dolini. Vendar se je v duhovniškem poklicu čutil utesnjenega in si je želel nadaljevati študij prava v Pragi. O tem je v pismih večkrat pisal svojemu prijatelju, duhovniku Virgilu Ščeku. V kasnejših letih se je sprijaznil s svojo duhovniško službo in se je veselil.
1. avgusta 1916 je postal upravitelj župnije sv. Kozme v Koštaboni, od koder je upravljal tudi podružnico sv. Device Marije v Pučah. Med prvo svetovno vojno je morala njegova družina zapustiti Gorico in se zateči v Trst. Na fronti je padel brat Emil, v Istri je vladala lakota zaradi suše. Leta 1919 je bil premeščen v župnijo Korte, ki je bila že deset mesecev brez slovenskega duhovnika, saj so italijanski fašisti izgnali kortežanskega župnika Andreja Nartnika v internacijo. Kuret je v Kortah ostal do oktobra 1920. Prvoobhajance je dodatno poučeval v slovenskem jeziku, saj je bil verouk sicer v rokah italijanskih vojaških kuratov, ki niso znali slovensko. Iz Kort je Kuret emigriral v Kraljevino SHS, kjer je dobil službo župnijskega upravitelja v Rudah na Žumberškem. Tu je ostal do konca leta 1926. Po vrnitvi v tržaško-koprsko škofijo je bil poslan za vikarja na Vatovlje v Brkine, kjer je ostal dve leti. Nato se je kmalu upokojil in živel v Gorici. Po drugi sv. vojni je do leta 1952 živel v župnišču v Skopem, a ni maševal. Umrl je v domu v Podbrdu, kjer je tudi njegov grob.

Milan je vseskozi pisal pesmi in jih objavljal v Domu in svetu. Leta 1918 je v samozaložbi izdal pesniško zbirko Jeklena maska. Dr. Joža Lovrenčič je v kratki knjižni oceni te zbirke zapisal: »Kuret je menda prvi zastopnik Istre v naši pesmi.« Leta 1932 je v samozaložbi izšla obsežnejša izdaja zbirke Jeklene maske. Napisal je tudi dramsko delo iz življenja v Istri z naslovom Ivan Ivanovič, ki pa je ostalo v rokopisu.