MIHEVC, Andrej

Izredni prof. dr. Andrej Mihevc, erudit in človek enciklopedičnega znanja, se je s krasom najprej seznanil v svojem rojstnem okolišu, kjer je z logaškimi jamarji že kot osnovnošolec začel raziskovati jame. Kot dijak na gimnaziji v Postojni se je zanimal za speleologijo in pogosto zahajal na Inštitut za raziskovanje krasa v Postojni. Na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani je leta 1979 diplomiral iz geografije (Geomorfološka karta ozemlja Logaških Rovt, za katero je leta 1980 prejel študentsko Prešernovo nagrado) in sociologije. Pri prof. dr. Ivanu Gamsu je magistriral leta 1991 (Morfološke značilnosti ponornega krasa : izbrani primeri s slovenskega krasa) in doktoriral leta 1999 (Speleogeneza matičnega krasa).

Leta 1980 se je zaposlil na Inštitutu za raziskovanje krasa (IZRK) ZRC SAZU v Postojni, kjer je dosegel naziv znanstveni svetnik. Študijsko se je izpopolnjeval na Norveškem, v Angliji, v Franciji in na Češkem. Predaval je na Oddelku za geografijo FF v Ljubljani in na Univerzi v Novi Gorici kot profesor kraške geomorfologije in speleogeneze.

Kot jamar se je udejstvoval v različnih društvih, organizacijah in zvezah. Bil je predsednik Jamarskega društva Logatec, predsednik Krasoslovnega društva Anthron od leta 1989 do njegove razpustitve, predsednik Geomorfološkega društva Slovenije, med letoma 1994 in 1996 pa je bil predsednik Jamarske zveze Slovenije (JZS). Od leta 2001 do 2009 je deloval kot pomožni tajnik pri Mednarodni speleološki zvezi (UIS). Njegova zasluga je, da je le-ta od leta 2002 uradno registrirana v Sloveniji in da ima stalen sedež na IZRK ZRC SAZU v Postojni.

S kolegi iz Jamarskega društva Logatec, katerega član je od leta 1968, je aktivno sodeloval pri raziskovanju jam v okolici Logatca in pri raznovrstnih klubskih dejavnostih. Opisal je številne jame ter narisal načrte jam, ki jih je prispeval v Kataster jam ali jih objavil. Kot jamar je  raziskoval v Kačni jami, kjer so logaški jamarji leta 1972 odkrili podzemno Reko, v Veliki ledeni jami v Paradani in v drugih jamah Trnovskega gozda. Organiziral je številna jamarska srečanja, posvetovanja ter jamarske odprave – v Črno goro leta 1975, 1978 in 1982, ko so raziskovali Duboki do, Lipsko in Začirsko pečino ter jame na Orjenu. Leta 1988 je organiziral jamarsko ekskurzijo po jamah Dinarskega krasa in leta 1994 krajšo odpravo v Sibirijo. Leta 1995 je organiziral jamarsko odpravo na Kitajsko v pokrajino Guizhou, kjer so raziskali 27 jam.

Kot krasoslovec in raziskovalec na Inštitutu za raziskovanje krasa se je prof. dr. Andrej Mihevc do upokojitve ukvarjal s številnimi raziskovalnimi vprašanji krasoslovja. Prehodil je večino kraških terenov v Sloveniji ter proučeval morfološke oblike kraških območij v različnih geografskih in hidroloških legah tako v Sloveniji kot v sosednjih državah, na Kitajskem, v Rusiji, Mehiki in Braziliji.

Večino raziskovalnega dela je posvetil geomorfologiji in speleogenezi krasa, deloval pa je tudi na področju hidrologije, jamske klime, datacij sedimentov, paleontologije, zgodovine speleologije, jamske arheologije, rabe jam v različne namene od prazgodovine naprej, kot tudi vpliv človeka na jame in kras. Pri tem se je naslanjal na spoznanja različnih disciplin – od geografije, geologije, paleontologije, arheologije, zgodovine do biologije, kar so vsako leto spoznavali tudi udeleženci Mednarodne krasoslovne šole v Postojni.

Na začetku znanstvene kariere se je posvečal predvsem morfološkim značilnostim kontaktnega krasa v Sloveniji. Kontaktni kras je utemeljil kot kras, ki nastane tam, kjer alogene vode s svojo količino, režimom in naplavino modificirajo kraški proces ter oblikujejo svojstven površinski relief. V 90.  letih prejšnjega stoletja je v Sloveniji na zemljevidih merila 1 : 25.000 označil prek 220 ponikalnic, ob katerih so nastale različne reliefne oblike, kot so suhe rečne doline, sufozijske kontaktne oblike, ponorni zatrepi, slepe doline. Posvečal se je tudi razvoju drugih kraških depresij, predvsem vrtačam. V enem od najodmevnejših člankov o vrtačah je v soavtorstvu s sinom Rokom na podlagi lidarskih podatkov in svojega obširnega znanja o morfologiji krasa, obdelal morfološke značilnosti in porazdelitev vrtač v Sloveniji, ki so nastale v različnih geomorfnih okoljih in z različnimi procesi, kot so raztapljanje, grezanje, sufozija in pretvorba jam v površinske oblike z denudacijo.

Velik del njegovega znanstvenega raziskovanja predstavljajo študije o razvoju jam in kraškega površja ter njihove interakcije. Prof. dr. A. Mihevca so predvsem jame kot znanstveni izziv vzpodbudile k raziskovanju nastanka in razvoja jam, proučevanju njihove starosti in povezanosti z razvojem kraškega površja. V svojem življenjskem delu, ki ga je posvetil Škocjanskim jamam in v okviru katerega je ugotavljal razvoj jamskega sistema ter denudacijo kraškega površja, je opozoril tudi na razgibano dinamiko raztapljanja apnenca. Na Divaškem krasu je prepoznal večfazni razvoj krasa kot tudi vpliv denudacije na razgaljanje starih jam napram površju. S pomočjo hitrosti denudacije je izračunal starost sedanjih brezstropih jam in starost njihovih sedimentov.

Več kot 25 let je sodeloval tudi v mednarodni skupini s češkimi in poljskimi raziskovalci pri sistematičnem raziskovanju jamskih sedimentov z različnimi datacijskimi metodami (paleomagnetne raziskave, datacije z U/Th metodo, paleontološke, palinološke raziskave), s katerimi se je ugotovilo, da so jamski sedimenti starejši, kot je bilo predhodno mišljeno (> od 5 milijonov let). Največji dosežek skupine je interpretacija sedimentnega profila v Račiški pečini, ki ga je Andrej Mihevc začel preučevati po letu 1991. Sedimentno zaporedje plasti jamskih sedimentov v profilu Račiška pečina predstavlja podnebni zapis in kronostratigrafijo poznega pliocena do holocena. Profil je eden najbolje ohranjenih jamskih zapisov o paleookoljskih spremembah v zadnjih 3,4 milijona let nasploh.

Njegovemu vsesplošnemu zanimanju in poznavanju, ki si ga je pridobil z leti raziskovanj ter študija jam in krasa po vsem svetu, botrujejo tudi njegova odkritja, ki predstavljajo izjemne dosežke tako v slovenskem kot v svetovnem pomenu. Svetovnega pomena je njegovo prepoznanje in znanstveno ovrednotenje brezstropih jam. S tem je položil temelje za drugačno znanstveno dojemanje krasa in nov konceptualni model razvoja krasa v času. Stoji za prvo najdbo črne človeške ribice v Dobličah pri Črnomlju leta 1986, prvo najdbo fosilne jamske živali nasploh – fosilnega jamskega cevkarja Marifugia cavatica v brezstropi jami v kamnolomu Črnotiče , najdbo po njem imenovanega izumrlega polha Glis glis Mihevcii, prvo najdbo neolitskih risb v jami Bestažovca ter odkritjem permafrosta na Trnovskem gozdu.

Svoje obsežne raziskave je predstavljal na posvetovanjih doma in v tujini. Sodeloval je pri pripravi Zakona o jamah, pri politiki varovanja jam in krasa, pri urejanju in monitoringu v turističnih jamah, pri vzpostavitvi muzejske zbirke o krasu v muzeju v Postojni in pri pripravah dokumentov za nominacijo Klasičnega krasa pri UNESCO, bil je dolgoletni član uredniškega odbora in urednik revije Naše jame. Od leta 2007 do leta 2022 je bil član Komisije Vlade Republike Slovenije za reševanje vprašanj prikritih grobišč, kjer je kot vrhunski jamar in strokovnjak aktivno sodeloval pri raziskovanju prikritih grobišč žrtev komunizma med drugo svetovno vojno in neposredno po njej.

Poleg številnih objav v znanstvenih publikacijah je dr. A. Mihevc avtor knjige Speleogeneza Divaškega krasa, avtor knjige Dinarski kras, soavtor knjige Določanje starosti jamskih sedimentov s paleomagnetizmom, avtor poglavja v knjigi Ice Caves, soavtor knjige Kitajski kras, avtor poglavja v knjigi Depo iz Mušje jame pri Škocjanu na Krasu, urednik knjige Kras: voda in življenje, kot geograf pa je sodeloval tudi pri različnih strokovnih publikacijah, kot so na primer: Slovenija: pokrajine in ljudje, Notranjska: A- Ž, Krajevni leksikon Slovenije ter pri učbenikih za različne ravni izobraževanja. Njegova bibliografija objavljenih del šteje 787 zapisov.

V domačem Logatcu je v zgodovinsko prelomnih časih demokratizacije bil konec decembra 1988 eden izmed pobudnikov za ustanovitev Pododbora za varstvo človekovih pravic v Logatcu (ustanovljen 16. 1. 1989 v Knjižnici Logatec) in prvih političnih strank. Sodeloval je pri organizaciji prve javne tribune o sestopu komunistov z oblasti v državah enopartijskega sistema (“ZKS po meri demokracije”, Narodni dom Logatec, 22. 6. 1989). Vse te dogodke in aktivnosti je tudi fotodokumentiral.

Za svoje delo je prof. dr. Andrej Mihevc prejel številna priznanja na popolnoma različnih področjih.