MEŽEK, Slavko

Slavko Mežek je doma iz Žirovnice, stanuje pa v Kropi. V dveh gnezdih se mu je rodilo šest otrok. Tako kot oče (Slavko) in ded (Anton) je po duši in izobrazbi predvsem glasbenik. Kot glasbeni pedagog in zborovodja je vodil otroške, mladinske, ženske in mešane zbore ter Orffove skupine v Žirovnici, na Bledu, Radovljici, v Gorjah in Železni Kapli, Lipnici in Kamni Gorici. Uglasbil je zbirke otroških pesmi Kje so pesmice doma, Mama pravi, da v očkovi glavi in Cirkus (na besedila znanih ustvarjalcev), zbirko skladb za Orffove sestave ter scensko glasbo za več otroških odrskih projektov. Kot mentor ter velik prijatelj in zaveznik otrok vseskozi deluje v društvih prijateljev mladine.

V žirovniškem koncu velja za pobudnika Poti kulturne dediščine (PKD, 1977), postavitve aleje slavnih rojakov v Žirovnici (1978), obnove dvorane na Breznici (1988), odkupa ter obnove rojstne hiše Matije Čopa ter postavitev Prešernovega kipa v Vrbi (2000). Zelo prepoznavno PKD je pomagal vključiti v ponudbo CŠOD. Njegova kulturna agencija Agens Žirovnica je založila več uspešnih knjig kot na primer: Slovenski kozolec (1993), Po bečelah se vižej! (1994), Gibalne in rajalne igre leta (2002) .
Kot (so)ustanovitelj jeseniške Glasbene mladine, radovljiškega Društva ljubiteljev stare glasbe, kar nekaj (šolskih) kulturnih društev širom Slovenije, kot pobudnik srečanj Orffovih skupin Slovenije, podpredsednik ZKOS, predsednik Glasbene mladine Slovenije in zadnji predsednik Muzičke omladine Jugoslavije je vodil ali sodeloval pri številnih lokalnih, nacionalnih in mednarodnih glasbenih dogodkih in projektih. Organiziral je prvi etno festival Okarina Slovenija ter vrhunski ciklus Kulturni klub Bled ter koordiniral festival Idriart Slovenija.
Slavko Mežek je velik prijatelj in poznavalec slovenskega zamejstva od Trsta do Monoštra. Leta 1997 je (so)ustanovil čezmejni projekt (Ne)znano zamejstvo in na sejmu Gosttur Maribor pripravil prepričljivo predstavitev skupnega kulturnega prostora v pokrajinah sosednjih držav, kjer živijo Slovenci. Projekt še vedno živi, od leta 2000 naprej so v slovenske kraje med Trstom, Celovcem in Monoštrom popeljali že čez 900 skupin. Za koordinacijo projekta je bila leta 2000 v Radovljici ustanovljena čezmejna fundacija Poti kulturne dediščine Slovenija.
Leta 2006 se je preselil v Kropo, v lepo obnovljeno Finžgarjevo hišo. Po poplavi (2007) se je odločno zavzel za celostno obnovo poškodovanega starega trškega jedra, nadomestitev nevarnega mostu in sanacijo zanemarjenih vodotokov. Nezadovoljne občane na zapostavljenem desnem bregu Save je povezal v Civilno iniciativo za ljudi pod Jelovico (CILJ) in Fundacijo za razvoj Lipniške doline (FLD).
Leta 2008 je bil izvoljen za predsednika takratnega društva Slovenia Nostra. Zaradi neposrečenega imena ga je skupaj s somišljeniki preimenoval v gibanje za ohranjanje in uveljavljanje slovenske kulturne in naravne dediščine, krajine Kultura-Natura Slovenija ter ga umestil v skupni slovenski kulturni prostor, torej tudi v zamejstvo. Gibanje je ponudilo streho večini zgoraj naštetih projektov. Za stalno in trajno rast, razvoj in vsebinsko krepitev gibanja si je zamislil priznanje Naša Slovenija, ki na osnovi poprejšnjega razpisa nagrajuje zgledne dosežke posameznikov in (neprofesionalnih) organizacij pri naslovnih ciljih gibanja. Od leta 2009 do 2023 je bilo na razpise poslanih več kot štiristo nominacij, podeljenih pa je bilo 135 priznanj v štirih kategorijah. Podelitve so v različnih krajih, tudi v zamejstvu.
Gibanje od 2020 dalje domuje v poprej opuščeni, sedaj postopno obnavljani Mežnariji (1747) pri podružnični cerkvi Device Marije – Kapelci (1729) nad Kropo, ki se razvija prepoznavno multikulturno izobraževalno središče in kulturno rezidenco. V ospredju je projekt Mojstri pevci Kropa, še posebej zgodba o bratih, tenoristih Dermota (Anton, Leopold, Gašper) oziroma o fenomenu kroparskega pevstva nasploh. V Mežnariji je muzejska zbirka, etno prostori, nenazadnje tudi hišna knjižnica, ki gosti literarne večere, med drugim festival Obrazi miru v okviru vsakoletnega mednarodnega srečanja PEN Bled. V bližnji cerkvi Kapelci je izjemen koncertni prostor.
Še en podoben programski epicenter ima gibanje v Veberičevi domačiji v Seliščih ter v nekdanji šoli na Stari Gori v Prlekiji, s tematsko sobo Dermota3tenori pa celo v slovenskem domu Korotan na Dunaju.
V spomin na pozabljeno pesnico Kristino Šuler (1866, Kropa – 1959, Ljubljana) je dal pobudo za novo nacionalno pesniško nagrado Kresnice. Na dva razpisa je prispelo 36 novih, še neobjavljenih pesniških zbirk na temo Ženske (v) pesmi (2022, laureatinja Cvetka Bevc) in Ženske (v) pesmi: zanj(o) (2023, laureatinja Irena Pajnik Beguš).
V okviru gibanja delujejo že prepoznavni in tudi vedno novi projekti, kot so na primer: Slovenski kozolec (potujoča razstava, pobuda Kozolec na UNESCO!), Po bečelah se vižej, Mentrga, Ringaringaraja, Šprahovc, knjižna zbirka PKD, Slovenske večernic. Projekti nastajajo tudi na podlagi pripadnikov gibanja od vsepovsod. Projekti so uveljavljeni doma in v tujini ter deležni medijske pozornosti in podpore.
Kot poznavalec skupnega slovenskega prostora sodeluje Slavko Mežek pri osrednjih promocijskih projektih Slovenije na področju (kulturnega) turizma doma in v tujini. Za svoje kulturniško in strokovno delo je prejel več javnih priznanj.

Vir: zapis Slavka Mežka, maj 2024