MEDVEŠČEK, Pavel – Klančar

Rodil se je v Anhovem očetu Jožefu (po domače Klančarjev), zidarju iz Anhovega in materi Pavli, roj. Stanič (po domače Mežnarjeva), delavki in ljudski pesnici z Gorenjega Polja pri Anhovem. Leta 1936 je s starši in bratom Jožkom odšel v Maribor, kjer je leta 1940 obiskoval najprej slovensko, nato pa nemško šolo. Po končani osnovni šoli in gimnaziji v Šempetru pri Gorici, kjer je leta 1949 maturiral, je nadaljeval šolanje na Šoli za umetno obrt v Ljubljani, kjer je leta 1955 diplomiral na Oddelku za uporabno grafiko. V tem obdobju je obiskoval okoliške vasi, kjer je risal pokrajino, srečal pa se je tudi z ljudskim izročilom in mistiko – vse to je neizbežno vplivalo na njegovo nadaljnje likovno, grafično, publicistično in pisateljsko ustvarjanje. Po šolanju se je posvetil pedagoškemu poklicu – kot strokovni učitelj risanja je poučeval likovni pouk na različnih osemletkah, in sicer v Vipavi, Kojskem in Desklah, zaposlen pa je bil tudi kot vzgojitelj v dijaškem domu Simona Kosa v Tolminu.

Po odsluženem vojaškem roku v Bitolu, Nišu in nazadnje še v Resenu (Makedonija) je začel obiskovati slikarstvo na Pedagoški akademiji v Ljubljani. Leta 1960 se je poročil z Mileno, roj. Vidič, doma iz Globnega (Deskle), leto kasneje pa se je kot konservator zaposlil na Zavodu za spomeniško varstvo Gorica. Prav narava te zaposlitve in njegova občutljivost za prvine okolja, v katerem je živel, sta veliko vplivali na nadaljnje Medveščkovo likovno ustvarjanje. Kot svobodni umetnik se je posvečal slikarstvu, predvsem uporabni grafiki, zato je veliko uspehov dosegel z opremljanjem, oblikovanjem in ilustriranjem knjig, časopisov, revij, katalogov, plakatov, zaščitnih znakov, grbov in značk, med drugim pa je opremil tudi pesniško zbirko svoje matere Pavle Medvešček z naslovom Kamnite misli (1988). Njegovo umetniško in likovno popotovanje je delil s pomembnimi slikarji, kot so Branko Lozar, Bojan Bole, Miloš Volarič, Danilo Jejčič, Franco Dugo, Franc Golob, Marko Pogačnik, Klavdij Tutta in drugi. Leta 1971 se je pridružil odmevni mednarodni likovni skupini 2 x GO, leto kasneje pa se je včlanil v Društvo slovenskih likovnih umetnikov. Proti koncu 70-ih let je postal eden izmed glavnih pobudnikov za ustanovitev Društva likovnih umetnikov Severne Primorske (DLUSP), v katerem je nato deloval kot aktiven član. Medvešček je v času med leti 1966 in 1993 predstavil in postavil veliko samostojnih in skupinskih razstav tako v Sloveniji kot tudi tujini, pridruževal pa se je tudi likovnim kolonijam in ekstemporom. Leta 1984 si je prizadeval za ustanovitev Slikarske hiše v Šmartnem (Goriška brda), kar je tudi dosegel.

Medveščkovo prepletajoče se delo konservatorja in likovnega umetnika je botrovalo k nastanku številnih člankov s področja kulturne dediščine, ki so kasneje izšli v periodičnem tisku (Primorska srečanja, Goriški letnik, Etnolog), prav tako pa je z ljudskim izročilom obarvano tudi njegovo nadaljnje delo v vlogi zbiratelja, ohranjevalca in zapisovalca ljudske kulturne dediščine – duha prednikov je rad vpletal tudi v svoja likovna snovanja, s katerimi je opremil večino svojih knjig. Največje pozornosti je bilo deležno njegovo najobsežnejše delo Iz nevidne strani neba: razkrite skrivnosti staroverstva (2015), ki obsega pripovedno, stvarno in slikovno gradivo iz zahodne Slovenije, prvenstveno iz Posočja, in priča o dolgo zamolčanih skrivnostih starovercev, živečih na odročnem področju z razpršeno poselitvijo v duhu podedovanega starega načina življenja in izročila, ki so ga ohranjali v tesno varovani intimni srenji posameznikov. Ker so bili zadnji pričevalci staroverskega in »naravoverskega« življenja in duhovnosti, so bili pripravljeni do neke mere razbiti prisego o molčečnosti in spregovoriti o poglavjih svojega načina življenja prek zgodb, anekdot, pravljic in obsežnih pogovorov ter materialnega gradiva, ki ga je Medvešček s spoštljivim odnosom do narave in dediščine ohranil za nas in za naše prednike. Vzporedno z nastajanjem te knjige je Goriški muzej izdal in založil dva kataloga Medveščkove etnološke zbirke, t. j. staroverskih predmetov, v vili Bartolomei pa je bila v ta namen postavljena tudi razstava Staroverci in staroverstvo. Zadnja Medveščkova knjiga pa govori o posebnem obrednem vinu motnik, ki ga po prvotni recepturi, a s sodobnimi sortami grozdja proizvaja Klet Brda. Med letoma 2020 in 2021 bi morala svojo izdajo doživeti težko pričakovana knjiga o vedeževanju na Primorskem, v kateri spregovorijo vidoni in veduni, a je žal Medveščku ni uspelo dokončati, saj se je po nenadni bolezni od nas poslovil, pokopan pa je na pokopališču pri sv. Trojici v Kromberku (Nova Gorica). Za seboj je pustil obsežno, dragoceno in zavidljivo duhovno in stvarno zapuščino ter obilico še neobjavljenih rokopisov, svojci pa bodo vestno poskrbeli za nadaljevanje njegovega poslanstva.