Rodil se je v številčni kmečki družini materi Karolini, roj. Jereb, in očetu Jožetu Medvedu. Osnovno šolo je končal v Šetvidu pri Stični. Šolanje je nadaljeval na moški realni gimnaziji v Ljubljani. Obiskoval je tudi glasbeno šolo in igral na harmoniko. Bil je naprednega duha in se je zelo zgodaj povezal z Osvobodilno fronto slovenskega naroda. Ob kapitulaciji jugoslovanske kraljeve vojske je zbiral odvrženo orožje in zaboje streliva ter vse zbrano januarja 1942 predal partizanom. V letu 1942 so ga aretirali italijanski karabinjerji, ga zaprli in tudi kmalu izpustili. Prebiral in širil je mladinsko in partijsko literaturo ter se udeleževal raznih akcij. Večkrat se je vračal v domači kraj in organiziral mladino za boj proti italijanskemu okupatorju. Leta 1943 je maturiral.
Ob kapitulaciji Italije je vstopil v Loško partizansko brigado. Med jesensko nemško ofenzivo leta 1943 je bil pri Cerkniškem jezeru težko ranjen v nogo. Po ozdravitvi je postal borec Tomšičeve brigade, s katero je prišel konec leta 1943 v Brkine. Januarja 1944 so ga poslali v slovensko Istro, da bi pomagal pri delu z mladino, ki ga je hitro vzljubila in v njem videla svojega voditelja in učitelja. Mladino je učil partizanske pesmi in krajše igre.
Bojana so vključili v okrožni komite SKOJ (Zveza komunistične mladine Jugoslavije) za južno Primorsko. Kmalu zatem je bil postavljen za sekretarja SKOJ-a srednjeprimorskega okrožja. Na Krasu je nadaljeval delo med mladimi Kraševci.
1. decembra 1944 je padel v spopadu z italijanskimi fašisti v Pliskovici. Preden se je mrtev zgrudil, je zavpil »Smrt fašizmu.« Mrtvega so naložili na kmečki voz in odpeljali v Koprivo pred fašistično postojanko. Zvečer je mladina Koprive odpeljala voz in priljubljenega voditelja Bojana pokopala na vaškem pokopališču v Koprivi. Leta 1950 je bila na njegov grob postavljena skromna spominska plošča, leta 1982 pa so grob dokončno uredili, tudi po zaslugi njegovega mlajšega brata, partizana Antona Medveda.
Leta 1969 mu je bilo posmrtno podeljeno priznanje ob 25. letnici ustanovitve srednjeprimorskega okrožja in okrajev Ajdovščina, Vipava, Gorica, Miren, Komen in Sežana za njegov prispevek v narodnoosvobodilnem boju slovenskega in vseh jugoslovanskih narodov v letih 1941–1945 proti fašizmu za osvoboditev zasužnjene domovine.
Arhiv družine Medved.
Kavčič, V. Mladost v boju. Ljubljana: Klub borcev NOV »Kosmač-Klemenc«, 1955, str. 113.
Klatzer, V. Lik okrožnega sekretarja SKOJ za Srednjeprimorsko: Maks Medved – Bojan, sin Dolenjske dal življenje za svobodo na Krasu. Primorski dnevnik, 14. april 1978, let. 34, št. 88, str. 23.
Slovenska Istra v boju za svobodo. Koper: Lipa, 1976, str. 462.
Sistory: Žrtve 2. svetovne vojne. Maksimiljan Medved. (citirano 8. avgusta 2025). Dostopno na naslovu: https://www.sistory.si/ww2/9B5C6BA1-AFCC-4E93-B62C-3FD88F1A4924
