MAUSER, Karel

Karel Mauser se je rodil očetu Francu in materi Heleni, hčerki znanega obrtnika ključavničarja. Družina je najprej živela pri ženinih starših na Bledu, ampak se je zaradi očetove službe odselila v Gorje in potem v Podbrezje, gorenjsko naselje, kjer se je Karel počutil doma in preživel najlepši del svojega otroštva. Tega se je spominjal v svojem literarnem delu Pomlad v Črepinjeku. Takrat je v Podbrezjah živela tudi njegova pol leta mlajša sošolka Mimi Malenšek (takrat Konič), ki je sošolcem rada pripovedovala nenavadne zgodbe. Skupaj sta prebrala vse knjige podbreške knjižnice. Leta 1931 se je družina Mauser spet selila in Karel je odnesel podobe Podbrezij s Taborom za vedno s seboj, saj jih je kasneje velikokrat v svojih pripovednih delih opisal kot praznična doživetja. Preselili so se bliže Kranju, kjer je Mauser z bratoma obiskoval gimnazijo. Za pisanje poezije ga je spodbudil gimnazijski profesor dr. France Tomšič z Murnovo poezijo. Zaradi ponavljanja letnika se je preselil v Ljubljano in vpisal v državno realno gimnazijo, preživljal pa se je sam. Živel je zelo skromno, to obdobje svojega življenja je opisal v črtici Berač Martin. Ta način življenja ga je gnal v ustvarjalnost, zato je pisal tako pesmi kot kratko prozo. V ljubljanski gimnaziji med šolskim letom 1938/39 mu je urednik dr. Joža Lovrenčič v glasilu Mentor objavil štirinajst pesmi in cankarjansko črtico Nalivno pero.
Mauser je leta 1939 v Ljubljani pričel s študijem teologije, ki pa ga ni dokončal, saj je 1944 izstopil iz semenišča. Želel je postati zdravnik, ampak ni imel finančnih sredstev za študij. Med vojno se je pridružil domobrancem in postal bolničar. Preživel je obleganje Turjaka in kočevski partizanski zapor, potem so ga z ostalimi duhovniki odpeljali v stiški samostan. Od tam je novembra 1943 pobegnil v Ljubljano po veliki nemški ofenzivi in delal kot sourednik Slovenčeve knjižnice. Po dvakratnem izgonu iz domovine (konec leta 1945 in v začetku 1946) se je bil prisiljen seliti čez ocean. Preko koroških begunjskih taborišč je leta 1950 odšel v ZDA. Do leta 1976 je kot fizični delavec delal kot brusilec v tovarni svedrov v Clevelandu. Preživljal je ženo, štiri otroke, mamo in sestro, zato samo s pisanjem ni zaslužil dovolj. Poprijeti je moral pri najtežjih fizičnih delih, ki so mu prinašala večjo plačo, vendar obenem načenjala zdravje. Kljub močni dioptriji je pregledoval mikroskopska odstopanja.  Še naprej je pisal leposlovje in bil eden izmed stebrov slovenske kulture v emigraciji. Njegove teme so bile kljub življenju v tujini globoko povezane z domačo, gorenjsko in koroško zemljo. Med ostalim je napisal tudi roman o Frideriku Baragi  Le eno je potrebno. Veljal je za najplodovitejšega slovenskega pisatelja v emigraciji. Napisal je 20 povesti, nekaj gledaliških iger in nad 200 pesmi. Njegova dela so prevedena v francoščino, nemščino in španščino. Prvo prozo in pesmi je pričel objavljati 1938 v listih Dom in svet, Mentor, Mlada setev in Vrtec, po izgnanstvu pa največ pri Mohorjevi družbi v Celovcu in Slovenski kulturni akciji v Buenos Airesu, pa tudi v zdomskem in izseljenskem tisku v ZDA in Kanadi. Tradicijo domačijske povesti je nadaljeval z zgodbami iz vaškega življenja s čustveno poudarjenimi zgodbami in moralno opredeljenimi liki. Za Mauserjevi najboljši deli veljata novela Sin mrtvega in roman Ljudje pod bičem, postavljena v čas druge svetovne vojne in prvih let po njej.  Leta 1970 je prvič obiskal Slovence v Argentini, spoznal vsa njihova društva in šole ter se udeleževal raznih slovesnosti in prireditev. Še enkrat je šel tja leta 1976, vendar je takrat doživel srčni napad. Po vrnitvi v Cleveland se je zdravil. Odločil se je za težko operacijo, ampak je umrl nekaj dni po njej, star 59 let.  Dne 25. junija 2007 so Mauserju ob cerkvi v Podbrezjah odkrili doprsni kip, delo kiparja Franceta Goršeta.