MAUKO, Marijan

Rojen je bil v Zagrebu, mladost pa je preživljal v Sveti Trojici v Slovenskih goricah. Osnovno šolo je obiskoval v Lenartu in sicer tri razrede nemške in tri razrede slovenske šole. Bil je zelo samosvoj otrok in s šolo in učitelji je bolj težko shajal. S štirinajstimi leti je zaključil obvezno šolo in odšel v Mežico, kjer se je želel izučiti za rudarja. Ravno v tistem času so rudarsko šolo ukinili, zato je šel v uk k dimnikarskemu mojstru. Ostal je nekaj mesecev, se osamosvojil a njegov nemirni duh ga je gnal za boljšim delom, boljšim življenjem v Maribor, Velenje, Trbovlje, Šostanj, Kidričevo. Leta 1959 ga je pot privedla nazaj na Koroško, v Mežico, ki mu je že prej prirasla k srcu. V tem obdobju rudarske službe se je vključil v življenje kraja in zasnoval številne dejavnosti (gledališče, smučanje, planinsko društvo, šahovski krožek, alpinizem …) V vse dejavnosti je vlagal svojo energijo in sebe. Z gledališko skupino žerjavske Mladine so postavili na oder igro  Sedem mušketirjev, s katero so nastopali predvsem po Koroški. Leta 1963 je postal alpinist pripravnik, dve leti kasneje pa že alpinistični inštruktor. Bil je tudi mojster pesniške forme haiku, objavljal je v številnih slovenskih revijah (Dialogi, SRP, Odsevanja, Mentor, Askalla, Fužinar, Prepih …). Ustvaril si je družino in zgradil hišo v Mežici, kjer je preživel večino svojega življenja. Bil je vsestranski ustvarjalec, ljubiteljski etnolog, častilec in varuh pokrajinske kulturne dediščine, slikar, fotograf, urednik, pesnik, pisatelj in publicist. V mežiškem TOM-u je leta 1988 zasnoval rudniški časopis Šumc. Izdal je kar nekaj pesniških zbirk, pripravljal in sodeloval na številnih literarnih večerih in bil kulturni organizator in animator. Bil je tudi predsednik Literarnega kluba Sovenj Gradec, kasneje (leta 1995) pa je ustanovil Literarne večere ob treski, ki so se v Mežici ohranili tudi po njegovi smrti. Na teh večerih so se zvrstili številni ustvarjalci literature: Janez Švajncer, Vinko Möderndorfer, Kajetan in Jurij Kovič, Alojz Ihan, Miklavž Komelj, Jože Hudeček, Maja Vidmar in še bi lahko naštevali. Na bienalnem srečanju haikuistov leta 2002 v Sevnici se je lotil tudi nekaterih prevodov haikujev v slovenščino. Mauko je tudi ogromno bral (bil je pravi knjižni molj) in s tem tudi veliko časa preživel  v bivši Študijski knjižnici na Ravnah in tudi kasneje v Koroški osrednji knjižnici dr. Franca Sušnika, kjer je črpal ideje za svoje kulturno in ustvarjalno delo. Ob njegovi 70-letnici je doživel sprehod skozi svoje delo kot Obraz kulture v Koroški osrednji knjižnici.