Matija KOŽELJ

Rojen očetu Pavlu Kozlu in materi Marjani (roj. Keršič) v dokaj premožni kmečki družini kot osmi izmed devetih otrok. Že zgodaj je kazal talent in veselje do risanja. Obiskoval je ljudsko šolo v Vodicah, kjer ga je Kaplan Mihael Peternel navdušil za slikanje in ga tudi še pozneje seznanjal z različnimi slikarji. Mladi Matija je zaman iskal mecena, ki bi mu omogočil študij na akademiji, zato se je izobraževal sam. Kljub temu, da ni pridobil formalne izobrazbe, je pri sedemnajstih že poslikal domačo vaško kapelo. Leta 1860 se je dve leti izobraževal na risarski šoli na ljubljanski realki pod vodstvom profesorja Joachima Oblaka. V slikanje krajin ga je uvajal krajinar Anton Karinger,  v portretiranje pa portretist ljubljanskih meščanov Mihael Stroj. Številni poskusi, da bi dobil štipendijo za nadaljnje slikarsko izobraževanje, so bili neuspešni. Izpopolnjeval se je s kopiranjem in posnemanjem slik domačih ter tujih umetnikov.

Leta 1865 se je preselil v Kamnik, kjer je ustanovil slikarsko delavnico. Na kamniških Žalah, kjer je poslikal križev pot, je spoznal cerkvenikovo hčer Marijo Hudobivnik, s katero se je kasneje poročil. Imela sta devet otrok, od katerih so trije umrli ob rojstvu, šest pa jih je preživelo. Med njimi sta bila tudi poznejša znana slikarja Anton in Maks. Starejši Anton je študiral na Akademiji likovnih umetnosti na Dunaju in kasneje poučeval na ljubljanski realki.

Matija se je leta 1878 študijsko izpopolnjeval v Gradcu in na Dunaju, leta 1900 pa še v Italiji. Na moker omet je slikal izključno nabožne motive, predvsem križeve pote in oltarne podobe. S freskami je okrasil številne cerkve na Gorenjskem in Dolenjskem, med drugim pri Sv. Trojici nad Vrhniko, na velikem oltarju  v Mengšu, v prezbiteriju v Kamniku, Bohinjski Bistrici, Novem mestu, Komendi, Vodicah in drugod. Zapustil je bogat slikarski opus: poslikal je okoli petdeset cerkva, več kot 130 oltarnih in drugih slik, 22 križevih potov ter scensko oblikoval 14 božjih grobov. Njegova risarska zapuščina obsega več kot 600 skic in osnutkov za poslikave.

V zadnjih letih ga je vse bolj pritegovala tudi krajinska tematika. Spadal je v tako imenovano poznonazarenske krajinske slikarske smeri. Nazarensko umetnost so v začetku 19. stoletja razvili umetniki z nemškega govornega območja. Leta 1809 so ustanovili Bratovščino sv. Luka, že naslednje leto pa so se preselili v Rim, kjer so utemeljili novo umetnostno smer. Navdih so iskali v umetnosti preteklih obdobij. Značilnost nazarencev je bilo poudarjanje verskih in zgodovinskih tem, s katerimi so želeli krepiti vero ter narodno zavest. Kljub vplivom te smeri si je Matija izoblikoval prepoznaven in samosvoj slikarski slog.

Tudi v starosti je imel številne načrte in je vsak dan zahajal v svoj atelje. Pozimi leta 1917 pa je zbolel za pljučnico in umrl 26. februarja, le nekaj tednov po dopolnjenem 75. letu starosti.