Mirko Mašera je bil sin zavedne slovenske družine, ki so jo fašisti od leta 1915, ko so internirali njegovega očeta, do osvoboditve leta 1945 neprestano preganjali.
Že pred prvo svetovno vojno so se v njegovi hiši sestajali različni kulturni delavci. Mašera je kot zaveden Slovenec podpiral kulturno in društveno dejavnost. Brezplačno je dajal na razpolago velik salon za prireditve, predstave gostujočih dramskih skupin iz drugih koncev Slovenije je tudi denarno podprl. Finančno je pomagal tudi dijakom, poravnal je stroške reševanja ponesrečenega Zorka Jelinčiča in gmotno podpiral ilegalno protifašistično dejavnost, med drugim tudi obsojenega Andreja Manfredo. Ob proslavi 15-letnice smrti Simona Gregorčiča leta 1921 so fašisti polili z bencinom in zažgali velik Mašerov hlev. Mašera je kasneje fašistom zavrnil podpis izjave, da so bili požigalci domačini, in zaradi tega ostal brez odškodnine kljub zavarovanemu hlevu. Bil je tajnik in blagajnik gasilskega društva, pa tudi presednik prosvetnega društva Simon Gregorčič v Kobaridu, kjer je leta 1925 zavrnil zahtevo takratnega podestata Cavallottija, ki je želel v društvo vključiti 25 fašistov ter ga preimenovati v Dopolavoro. Kmalu zatem so fašisti oplenili prostore društva ter zažgali vso opremo in knjige. Mašera je sodeloval s predsednikom političnega društva Edinost Albertom Rejcem in tajnikom Zveze prosvetnih društev Zorkom Jelinčičem. Od njiju je prejemal veliko število knjig, ki jih je skrivoma vozil v Kobarid in razdeljeval po bližnjih vaseh. Od leta 1927 naprej je sodeloval v ilegalni organizaciji TIGR v Kobaridu, oddajal je ilegalni tisk celicam organizacije, sodeloval je tudi pri pripravah različnih sabotaž. Čeprav so fašisti pri Mašeri stalno izvajali hišne preiskave, se je tam sestajal z vodji TIGR-a in drugimi zavednimi Slovenci. Skupaj z materjo in bratom Rudijem je bil leta 1940 ob vstopu Italije v vojno aretiran in interniran. Po vrnitvi čez leto in pol je podpiral Osvobodilno fronto in bil kmalu spet aretiran in prepeljan v zapor v Vidmu. Iz zapora so ga po kapitulaciji Italije osvobodili partizani.
Primorski slovenski biografski leksikon, 10. snopič, Gorica 1984