Marko Ivan BUTINAR

Marko Butinar se je rodil leta 1939 v Brežicah, a ga je življenjska pot že zelo zgodaj zanesla v gorski svet, na Gorenjsko. Po končani osnovni šoli se je izučil za kovinostrugarja in se zaposlil v Železarni Jesenice. Ob delu je končal še strojno tehnično šolo, v železarni pa je delal v hladni valjarni (brusilec valjev), livarni (asistent za vzdrževanje) ter skladišču za surove polproizvode.

Že zelo zgodaj je začel zahajati v gore in se na planinskem taboru prvič srečal s Pavlom Dimitrovim, kasneje pogostim partnerjem v navezi. Julijce je sprva začel spoznavati v družbi starejših. Omeniti velja Cirila Pračka, Janeza Krušica, Slavka Koblarja ter Uroša Župančiča. To so bila namreč leta številnih delovnih akcij pri gradnji bivakov ter obnov zavetišč. Prvi resnejši prehod v alpinizem je pomenila udeležba na zveznem tečaju v Vratih leta 1955, ko je že splezal Brojanov raz v Stenarju in Nemško smer v Severni triglavski steni. Kmalu je sledil še tabor v Krnici, kjer splezal nekaj lažjih smeri. Sledila so leta aktivnega alpinizma s ponovitvijo najtežjih klasičnih smeri v Julijcih, pa tudi v Centralnih Alpah. Leta 1956 je skupaj z Ljubom Juvanom, Janezom Krušicem in Petrom Ferjanom opravil štiridnevno zimsko prečenje od Črne prsti do Triglava, kar je bila dobra priprava za dolge ture v Centralnih Alpah in drugih gorstvih. Opravil je tudi več prvenstvenih vzponov (Severni raz v vzhodni steni Velike Ponce, Zimska smer v Trapezu, Peternelova smer, Butinarjeva grapa, Kovinarska smer). Leta 1964 se je udeležil skoraj dvomesečne slovenske alpinistične odprave na sever Evrope v Spitzberge in prispeval velik delež k njeni uspešnosti. Leta 1965 pa je v dvanajst članski odpravi opravil garaško delo pri osvajanju himalajskega sedemtisočaka Kangbačena (7902 m). Glavnega cilja zaradi finančnih in logističnih težav niso dosegli, je pa odprava uspešno dosegla Koto (7535 m), Jalung Ri oz. Zah. Kangbačen (7538 m) ter dosegla 7800 m višine v smeri glavnega vrha. Po preselitvi v Rateče se je vključil v delo tamkajšnje gorske reševalne službe, kjer je bilo gorskih reševalcev premalo. Leta 1967 je opravil tudi izpit za gorskega vodnika. Naloge načelnika GRS Rateče je opravljal od leta 1966 do leta 1979, sodeloval je v nekaj deset reševalnih akcijah in bil zlasti v najtežjih gonilna sila. V bolj zahtevnih in obsežnih so jim na pomoč priskočili tudi reševalci iz Jesenic, Kranjske Gore in Mojstrane. Marko Butinar je prispevke o svojih alpinističnih doživetjih objavljal v Planinskem vestniku in Železarju.

Zapis je nastal v sodelovanju z Markom Butinarjem.