Marko HUDNIK

Čas druge svetovne vojne (1941/45) je preživel kot izgnanec v Beogradu. Od jeseni 1945 je živel v Ljubljani, kjer je hodil na gimnazijo v Vegovi in maturiral 1950. Od 1950 do 1954 je obiskoval Filozofsko fakulteto v Ljubljani, oddelek za primerjalno književnost. V zadnjem letniku je študij opustil in se zaposlil v jeseniški občinski knjižnici. Tu je služboval kot knjižničar vse do upokojitve 1992. leta.

Leta 1948 je začel objavljati poezijo v Mladinski reviji. Po letu 1950 je začel pisati prozo in po letu 1952 drame. ‘Skica za tragedijo’ Kult mrtvih je bila izbrana na natečaju ljubljanske Drame in uprizorjena na bralnem odru Drame 1956. Ob koncu 60-ih let 20. tisočletja je začel pisati eksperimentalno (nadrealistično) prozo. Objavljal je v revijah Sodobnost, Prostor in čas, Problemi itn.

Bil je član umetniškega sveta in tudi njegov predsednik v jeseniškim gledališču Tone Čufar. Bil je tudi dramaturg igralske skupine Izvir, ki je delovala v tem gledališču. Dejaven je bil tudi v jeseniškem literarnem klubu. Sourejal je knjižno zbirko Mala Čuferjeva knjižnica in imel redne literarne oddaje na jeseniškem radiu Triglav. V jeseniškem tedniku Železar je imel stalno rubriko o književnih novostih.

Po letu 1980 piše haikuje in je med najbolj pretanjenimi slovenskimi pesniki te poezije. Bil je sedem let urednik Letnih časov, glasila Haiku društva Slovenije, ter pisec ocen in teoretičnih člankov. Leta 2006 je bil nominiran za 16. Kresnika, nagrado za najboljši slovenski roman, ki ga podeljuje časopis Delo, s svojim delom Jelovškove ženske.