Marjan SKUMAVC

Marjan Skumavc, akademski slikar, grafik, risar in ilustrator ter vsestranski ustvarjalec, se je rodil v Jurkloštru na Štajerskem. Otroštvo je preživel na Notranjskem (Cerknica) in Gorenjskem (Radovna, Bled, Gorje), kjer so se oblikovali njegovi prvi življenjski vtisi. Njegova starša sta bila Rudolf Skumavc, gozdar iz Zgornje Radovne in Marija Vidic iz Koroške Bele pri Jesenicah. Imel je dva brata: starejšega Rudija in mlajšega Franca.  Družina se je zaradi očetove službe večkrat selila – iz Cerknice v Bezuljak in nato v Zelše, majhno vasico blizu Rakovega Škocjana, pozneje pa spet nazaj na Gorenjsko, v Gorje. Velik del otroštva je Marjan preživel v Radovni pri mami Kristinci, na domačiji Pri Požrvu. Njegov dedek je bil dvorni lovec kraljev Aleksandra in Petra, hkrati pa dober prijatelj župnika Jakoba Aljaža z Dovjega, pomagal mu je tudi pri gradnji Aljaževega stolpa na Triglavu.

Marjan je svojo poklicno pot najprej začel kot zidar. Vajeniško izobrazbo je pridobil na Jesenicah, nato pa se odločil za študij umetnosti. Leta 1968 je zaključil Šolo za oblikovanje v Ljubljani pri prof. Tonetu Žnidaršiču, nato nadaljeval študij na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, kjer je leta 1972 diplomiral pri prof. Gabrijelu Stupici. Študij je nato še dve leti poglabljal na specialki pri prof. Janezu Berniku. Za svoje delo je že kot študent prejel študentsko Prešernovo nagrado. V Ljubljani si je uredil atelje v hiši na Gradišču 8, kjer je bival in ustvarjal do konca življenja.

Poleg likovne dejavnosti je bil tudi vrhunski športnik: dvakratni slovenski boksarski prvak in kasneje selektor prve slovenske boksarske reprezentance. Boks je postal tudi ena izmed njegovih pogostih slikarskih tem. Slikarstvo je bilo stalnica njegovega življenja: zastavil si je cilj, da vsako leto pripravi dve samostojni razstavi – pripravil je skoraj 70 samostojnih razstav, ter se udeležil številnih skupinskih razstav in likovnih kolonij. Njegov slikarski slog je bil ekspresionističen ali  neoekspresionističen, pogosto grotesken, globoko povezan z izkušnjami, vodilnimi družbenimi tematikami in črno kroniko, ki jo je osebno doživljal. Umetnostni zgodovinar prof. Tomaž Brejc je zapisal: “Kar je videl in doživel, je naglo našlo pot v njegov, včasih prav groteskno nasilni slikarski svet …” Po letu 2000 se je popolnoma posvetil slikarstvu. Živel je izmenično v Ljubljani, Slovenskih Konjicah in Istri, kjer je preživljal veliko časa, navdih pa so mu bile pokrajine, ljudje in barvitost teh območij.

Po študiju se je poročil, v zakonu sta se mu rodili hčerki Meta in Urša. Zaposlil se je kot novinar in skoraj 30 let pisal za slovenske vodeče dnevnike, predvsem za Delo, kjer je bil znan po svoji rubriki Nočna kronika (“Mala”) – rubriki, ki jo je pogosto dopolnjeval tudi z lastnimi ilustracijami. Ob tem je poročal o kriminalu, družbenih problemih, kulturi, športu in reportažah.

RTV Slovenija je leta 1993 posnela dokumentarno-igrani potret v režiji Marjana Frankoviča “Lagodje v Skumavcu“. Leta 2003 pa je izšla obsežna strokovna monografija, v kateri je njegov opus analiziral dr. Lev Menaše. Na Zreškem Pohorju že od leta 2008 potekajo Skumavčevi likovni dnevi na Resniku, katerega ustanovitelj je bil sam, galerija in portretni bronasti kip (avtorica Metka Kavčič, 2018) nosita njegovo ime. Prepoznan je kot tipični ljubljanski boem, oseba “iz ljudstva in za ljudstvo” – skromen, a umetniško velik človek.