Marjan MANFREDA

Doma je bil z Bohinjske Bele, kjer je tudi preživljal otroštvo. Že kot 15-letni fant je odšel v Ljubljano v šolo za strojevodje, ki jo je uspešno zaključil in poklic opravljal vse do upokojitve.
Hitro po prihodu v Ljubljano se je vpisal v alpinistično šolo Alpinističnega odseka PD Ljubljana – Matica in tako se je začela njegova bogata alpinistična pot. V vseh gorstvih, v katerih je plezal, ima svojo prvenstveno smer. Doma in v tujini je opravil ogromno vzponov, zato velja omeniti le najpomembnejše.
Prvega že leta 1966, ko je v vodstvu preplezal Mosoraško v Anića kuku in istega leta dodal še svojo prvo prvenstveno smer Severni steber v Malem Oltarju s soplezalcem Petrom Grosom.
Leto kasneje je v Tatrah opravil svoj prvi prvenstveni vzpon zunaj naših meja in leta 1968, še ne pri osemnajstih letih, plezal v Kavkazu, kjer se je povzpel na Kazbek in opravil še en lažji prvenstveni vzpon.
S tem je nadaljeval leta 1969 in z Borom Krivicem preplezal novo smer v takrat še nedotaknjeni in krušljivi steni Mont Dolenta nad Chamonixom. Takrat sta skupaj z Mitjo Koširjem ponovila še Centralni steber v Freneyih in Couzyjev steber v Les Droites. V Julijcih je preplezal nekaj težkih klasičnih smeri in novih vzponov, kot prvi npr. obe črni steni v Triglavu.
Leta 1972 se je udeležil prve odprave v Himalajo v južno steno Makaluja (8463 m) in leta 1974 z Janezom Dovžanom in Francem Jeromnom stal na vrhu Kangbačena (7903 m).
Njegov himalajski vrhunec se je zgodil 15. oktobra 1975 z odpravo na Makalu, ko je postal prvi Slovenec, ki je osvojil osemtisočaka. S tem vzponom je postavil še višinski svetovni rekord, saj ga je kot prvi na svetu preplezal brez dodatnega kisika. Vendar je za to plačal visok davek, saj so mu zaradi omrzlin amputirali prste na nogah. Skupino so sestavljali še Viki Grošelj, Nejc Zaplotnik, Stane Belak – Šrauf (njegov soplezalec) in Ivan Kotnik – Ivč.
Leta 1977 je z Janezom Dovžanom preplezal prvenstveno smer v Yerupaji (6632 m) v Andih.
Leta 1979 je bil član odprave na Everest (8848 m), ki mu ni ostal v najlepšem spominu. Skupaj z Vikijem Grošljem sta na zahodnem grebenu postavila zadnji višinski tabor za poskus prodora na vrh. Marjon je trikrat zdrsnil v zahtevni prečnici in Grošelj ga je vedno zadržal z vrvjo, a poskusil je še četrtič in uspel preplezati ključno mesto, ki je ostalim omogočilo pot na vrh. Grošelj in Marjon sta se zaradi omrzlin morala vrniti v dolino in ponovno so sledile amputacije, tokrat členkov na roki.
V Himalajo je spet odšel leta 1981, in sicer v južno steno Lotseja (8516 m) in nato po upokojitvi še leta 2004 na vrh Daulagirija (8167 m). Leto kasneje je v okviru odprave ob tridesetletnici vzpona na Makalu dosegel še vrh Ama Dablama (6856 m).
Veliko je plezal tudi sam, pri osemnajstih je npr. soliral Peternelovo smer v Triglavu, v sedemdesetih je ponovil Steber Šit, leta 1980 je opravil prvo solo ponovitev Raza Mojstranških veveric.
Po Ama Dablamu je hodil po gorah Slovenije in njene soseščine, pogosto kot gorski vodnik z mednarodno licenco, ko je vodil svoje kliente. Njegova strast je postala tudi vožnja z motorjem in kolesom.
Smrtno se je ponesrečil prav na njem, ko je bil udeležen v prometni nesreči z avtomobilom.