Marijan LIPOVŠEK

Rodil se je v tradicionalni krščanski delavski družini s šestimi otroki. Oče Karol Lipovšek je bil vlakovodja, mati Leopoldina, rojena Mantuani, pa šolana učiteljica. Ker pa je bila Lipovškova družina številna, očetovi dohodki kljub dobri plači niso zadoščali, zato so se težko prebijali. Oče in mati, ki po poroki ni več delala, sta storila vse, da otroci ne bi trpeli pomanjkanja ali bili prikrajšani za šolanje. Lipovšek je svoje starše izjemno spoštoval in zelo cenil njuna prizadevanja. Večkrat je poudaril, da je imel kljub številnim tegobam srečno in lepo mladost, da je v družini vladala harmonija ter da je bil deležen ljubezni, pravih vrednot in spodbud za svojo življenjsko in poklicno pot. Nekaj časa so živeli v cerkvenem najemniškem stanovanju v meščanski hiši pod gradom v Ljubljani. Ko pa se je oče včlanil v Sokolsko društvo, so cerkveni možje menili, da je družina postala neprimerna, čeprav so redno zahajali v cerkev, Marijan pa je tudi ministriral. Posledično se je že takrat kot mlad fant odpovedal vsakršnim političnim opredelitvam.

Na klavir je začel igrati že pri sedmih letih. Pri osmih so ga poslali v uk k očetovem prijatelju Josipu Pavčiču, ki je bil takrat tudi njegov učitelj v drugem razredu osnovne šole. Že zelo zgodaj je začel tudi komponirati. Osnovno šolo in gimnazijo je obiskoval v rodni Ljubljani. V prvem letniku višje gimnazije je Lipovšek na pobudo svojega učitelja telesne vzgoje Ivana Trosta, bratranca slavnega pianista Antona Trosta, začel igrati na različnih plesnih večerih. Za to se je odločil, da bi z zaslužkom pripomogel k obubožanemu družinskemu proračunu. Oče ga je navdušil nad lepotami narave, saj ga je pogosto jemal s seboj na Rožnik. Na teh sprehodih je prvič zares zaznaval menjavanja letnih časov, živahno življenje živali in se zavedel moči razgledov proti dolinam in oddaljenim goram, o katerih dotlej ni vedel skoraj ničesar. Eden njegovih prvih gorniških pohodov je bil pri trinajstih letih na Veliko planino. Pot in okolje sta ga tako prevzela, da so ga gore omrežile za vse življenje.

Jeseni leta 1924 se je vpisal na instrumentalni oddelek Konservatorija, dve leti kasneje pa je na takrat preimenovanem Državnem konservatoriju poleg klavirja pri Ravniku študiral tudi kompozicijo. Prve nauke iz harmonije in kontrapunkta je dobil pri Srečku Kumarju, nato pa še pri Škerjancu. Glasbeni konservatorij je leta 1932 z odliko zaključil pri Slavku Ostercu. S pridobljeno štipendijo pa se je nato eno leto izpopolnjeval v Pragi pri skladateljih Jozefu Suku in Aloisu Habi. Po vrnitvi v Ljubljano se je zaposlil na Glasbeni akademiji in na ljubljanskem Radiu. Po vojni je postal profesor klavirja, komorne glasbe in teoretičnih predmetov na Akademiji za glasbo, kasneje pa postal njen rektor (1968-70) ter ravnatelj Slovenske filharmonije. Okoli dvajset let je predaval tudi na muzikološkem oddelku Filozofske fakultete v Ljubljani. Univerza v Ljubljani mu je podelila naslov zaslužnega profesorja. Bil je sourednik Slovenske glasbene revije ter urednik izdaj Društva slovenskih skladateljev.

Kot skladatelj je bil predstavnik slovenske neoklasicistične smeri. Do novejše glasbe je bil zadržan, pri melodiji je izhajal iz ljudske pesmi. Kot izvrsten pianist je bil najbolj najopaznejši kot spremljevalec svoje hčerke, svetovno znane mezzosopranistke Marjane Lipovšek. Nastopal je tudi v komornih zasedbah in po radiu. Pred občinstvom je še posebej rad izvajal Beethovna. Napisal je razmeroma malo klavirskih skladb, a precej orkestralnih.

Pri petindvajsetih letih je stopil v zakonski stan s Pio Menardi (rojena leta 1906), profesorico glasbe, hčerjo veletrgovca italijanskega rodu s Trubarjeve ulice.

Lipovšek je bil že v mladih letih kritik nastajajočega nacionalizma. Po izbruhu vojne se zaradi štiri majhnih otrok ni odločil za odhod v partizane, sta pa se z ženo vključila v Osvobodilno fronto. Leta 1944 se je krajši čas izpopolnjeval pri enem najpomembnejših dunajskih profesorjev kompozicije prve polovice 20. stoletja, skladatelju Josefu Marxu, ki je med vojno bival v Salzburgu. Po vojni je na njegova vrata potrkala Udba. Kot domnevno sodelovanje z okupatorjem je bilo verjetno razumljeno njegovo študijsko bivanje v Italiji in Avstriji ter povezanost z ženino družino. Lipovška so 7. julija leta 1945 odpeljali pred sodišče narodne časti, kjer so ga obsodili na štiri leta težkega prisilnega dela, na izgubo narodne časti za deset let ter na zaplembo vsega premoženja. Kot spoznanega za krivega so ga poslali v delovno oziroma prevzgojno taborišče v Kočevje, kjer je ostal pet tednov. Avgusta istega leta je bil Lipovšek s podpisom Josipa Vidmarja popolnoma oproščen vseh obtožb. Njegova družina pa je ves ta čas, ki ga je prebil v zaporu v Kočevju životarila, saj je bila žena Pia v tem času ponovno noseča. V začetku decembra leta 1946 se je rodila Marjana.

Marijan Lipovšek je bil poleg glasbenega ustvarjanja tudi fotograf in velik ljubitelj gora, pa tudi pisatelj in prevajalec dragocenih spisov, posvečenih goram. Njegova bogata življenjska in umetniška pot je bila vpeta v dolge loke časa od cesarske monarhije do moderne, osvobajajoče miselnosti na pragu 21. stoletja. Njegov glasbeni opus, v katerem povezuje staro in novo, nacionalno in svetovljansko, je zelo obsežen.

Tudi njegov sin Bor Turel je slovenski skladatelj in glasbeni urednik.