Maks PETERLIN

Maks Peterlin je po maturi na šentviški gimnaziji odšel na študij prava na Dunaj. Bil je uspešen telovadec, aktiven v telovadnem odseku Orla, poleg študija prava se je izobraževal tudi za profesorja telovadbe.

Leta 1914 so ga vpoklicali v vojsko. Najprej je bil v rezervni častniški šoli v Gorici, nato pa je s pohodnim bataljonom odšel na rusko bojišče v Galicijo. S 27. domobranskim pehotnim polkom je kasneje prišel na soško bojišče, na položaje pri Rombonu. Za pogumno dejanje, ko je preprečil italijansko miniranje hriba, je prejel srebrno medaljo za hrabrost 2. stopnje. Avgusta 1916 so ga povišali v poročnika. Nato so ga poslali na Tirolsko in prek Galicije spet nazaj na Sočo, kjer se je ponovno izkazal med 11. soško bitko v bojih na sv. Gabrijelu. Odlikovan je bil še s srebrno medaljo za hrabrost 1. stopnje. Za medaljo je bil predlagan že leta 1916, a so mu jo zaradi neznanih razlogov podelili šele leta 1918. Na medalji je bila namreč podoba cesarja Franca Jožefa I. in ne njegovega naslednika Karla (Franc Jožef I. je umrl leta 1916). Že prej je dobil tudi red železne krone in bil predlagan za red Leopolda, a ga kljub potrditvi komandanta bataljona ni dobil. Je pa do konca leta 1917 dobil še vojaški zaslužni križ 3. stopnje in Karlov križec.

Po koncu prve svetovne vojne se je za nekaj časa vrnil domov, nato pa se je udeležil bojev za Koroško, kjer je bil tudi zajet. Pobegnil je na Dunaj in nazaj v Ljubljano, nato pa ponovno odšel na Koroško in bil tam do leta 1920. Še vedno je bil aktiven telovadec, postal je tudi doktor prava. Zaradi poškodbe hrbtenice, ki jo je utrpel že v gimnazij, se je sčasoma umaknil iz aktivnega telovadnega udejstvovanja, še vedno pa je deloval kot mentor in športni sodnik. Po zaključku študija je deloval kot sodnik in notarski pripravnik, med drugim tudi v Kamniku, kasneje pa se je preselil v Lendavo, kjer je opravljal delo notarja.

Ob začetku druge svetovne vojne je bil mobiliziran v nemško vojsko. Kmalu so ga zajeli in nekaj časa je preživel v ujetniških taboriščih v Nemčiji. Nato je bil izseljen na Hrvaško, od koder se je z družino v domovino vrnil šele leta 1946.