MAJCEN, Stanko

Osnovno šolo in gimnazijo je obiskoval v Mariboru. Po gimnaziji  se je l. 1908 vpisal na študij prava na dunajski univerzi. V letih 1910/11 je v Ljubljani odslužil vojaški rok, po tem pa se je vrnil na Dunaj, kjer je l. 1913 absolviral in l. 1914 opravil še državne izpite. Kot praktikant je bil sprejet pri državnem namestništvu v Gradcu. Še istega leta so ga mobilizirali in poslali na fronto na Poljsko in Galicijo, kjer so mu zmrznile noge, zato so ga poslali domov na zdravljenje. Po okrevanju so ga poslali na lažjo dolžnost v Beograd.  Po razpadu Avstro-Ogrske in koncu vojne je l. 1918 postal uradnik v oddelku za uk in bogočastje pri vladi SHS, po uspešno opravljenem državnem strokovnem izpitu pa so ga vpoklicali v diplomatsko službo. Različne uradniške službe je opravljal do l. 1924, ko je bil imenovan za okrajnega glavarja Maribora. Na tem mestu je ostal do l. 1928, ko je bil imenovan najprej za šefa kabineta ministrstva za socialno politiko, potem pa za šefa kabineta notranjega ministra dr. Antona Korošca, kar je zahtevalo, da se je z družino preselil v Beograd. L. 1935 so se preselili v Ljubljano, saj je bil s kraljevim ukazom imenovan za podbana Dravske banovine. Na tem položaju je ostal do okupacije l. 1941, po okupaciji pa je postal »voditelj upravnih oddelkov bivše banovine«. Malo pred koncem vojne se je Majcnov edini sin Fedor pridružil slovenskim četnikom. Nazadnje so ga videli pri begu čez Ljubelj. L. 1945 so Majcna najprej prisilno, nato pa še uradno upokojili. V marcu 1948 so zakonca Majcen deložirali iz njunega ljubljanskega stanovanja, zato sta se preselila nazaj v Maribor, v hišo Majcnovih staršev, kjer je že živela njegova sestra z družino, in tu živela do smrti.

Literarno je začel delovati že kot gimnazijec. L. 1905, v šestem razredu gimnazije, je v mariborskem časopisu Naš dom objavil svoje prvo leposlovno delo Stari mlinar. V svojem prvem ustvarjalnem obdobju je pod različnimi psevdonimi (Aristides, Stanko Pavel, idr.) v Omladini in Zori, glasilih katoliških dijakov, ter v Ljubljanskem zvonu redno objavljal svoje pesmi, v mariborski Straži pa črtice. Med letoma 1913-17 je bil eden glavnih sodelavcev revije Dom in svet. V letu 1919 je izšla njegova prva knjiga, drama Kasija, ki je doživela praizvedbo še istega leta v Kraljevskem slovenskem gledališču (današnji ljubljanski Drami). Do leta 1925 je pisal predvsem kratko prozo z velemestno in socialno tematiko (vpliv življenja na Dunaju), pesmi o človekovem razmerju do sveta, v dramatiki pa je zajel predvsem doživetja in grozote vojne. Med leti 1925 in 1942 se je ukvarjal pretežno s strokovnim delom in objavljal različne strokovne prispevke in komentarje zakonov, literarnih del pa skoraj ne. Po letu 1942 je začel na pobudo urednika Doma in sveta dr. Tineta Debeljaka ponovno pisati. V tem obdobju se je v prozi in dramah posvečal predvsem osvetljevanju duhovnosti in neposrednega stika z Bogom. Objavil je več legend, med drugimi štiri legende iz Kristusovega življenja, ki predstavljajo ostro kritiko človeštva. Prevedel je več del mističarke Terezije Avilske, v l. 1944 pa je izšla zbirka zgodb Bogar Meho. Po vrnitvi v Maribor je veliko ustvarjal, nastali sta drami Goreče mesto in Revolucija. Ob koncu vojne je izginil njegov sin Fedor, Majcen pa je bil prepričan, da so ga ubili v množičnih povojnih pobojih, zato je sinu posvetil pesemski cikel Kočevski rog. Zaradi izgube sina se je močno navezal na sosedovo hčerko, nastala je pesniška zbirka Dajdica. Njegovih del po l. 1945 v domovini niso objavljali, je pa bilo več njegovih del pod psevdonimom Fran Zorè po l. 1958 objavljenih v tisku slovenske emigracije v Argentini. Začel si je dopisovati z Zorkom Simčičem. Iz pozabe je njegovo delo l. 1967 potegnila objava dveh knjig Izbranega dela, ki ga je uredila dr. Marja Boršnik. Boršnikovi je Majcen zapustil vse svoje rokopise, po njeni smrti pa je njegova literarna zapuščina prešla v Biblioteko SAZU. Nekaj mesecev pred smrtjo, septembra 1970, je uredništvo Dialogov Majcnu priredilo literarni večer v kazinski dvorani.