Ricerca avanzata
it
sl en it hu
Scrittura
100%
125%
150%
200%
Colori
Colori predefiniti
Contrasto elevato
Colori invertiti
Bianco e nero
Puntatore
Ripristina

MAHORČIČ, Franc

Nato:
21. September 1817, Matavun
Morto:
21. August 1883, Matavun
Professioni e attività:
Luoghi di attività:
Comune:
Lessico:

Po izročilu Francelj iz Gradišča, “brćinski buh” iz Matavuna, je bil po rodu od “Bezkovih” iz Naklega. Njegova starša sta bila Jožef Mahorčič, dolgoletni župan Nakla in Urša Dekleva iz rodu županov Dekleva v Vremskem Britofu. Poročen je bil z Amalijo Polley iz Sežane, sestro bratov Polley: Karla (Dragotina), sežanskega župana, deželnega poslanca in gradbenika, in Alojza, sežanskega sodnika in prav tako deželnega poslanca. Torej je bil sežanski sodnik, pri katerem je Franc Mahorčič urejal svoje pravne zadeve nihče drug, kot njegov svak. Rajmund Mahorčič, sežanski gostilničar in župan, ki je tudi omenjen, pa je bil njegov sin in hkrati sodnikov nečak. V svojem kraju je županoval 33 let, zadnja štiri leta pred smrtjo je bil izvoljen za deželnega poslanca. V sežanskem okraju je deloval v cestnem oddelku, bil član šolskega sveta. Cesar Franc Jožef ga je odlikoval z zlatim križcem.
Virgilij Šček ga omenja v Lokavskih starinah: “Njemu so rekli: “Brćinski Buh” /Brkinski bog/ in ljudje so ga klicali “ate”. Imel je skraja več ko 100 ovac in dosti govedi. Poznali so ga sodniki in vsa gospoda. Poskusil je konja, če ni speljal težkega voza iz Trsta do doma, ga je prodal ali ubil. Ljudem je posojeval denar in če mu niso prinesli vrnit glih ob tisti uri, mu je vzel cel grunt, 30 goldinarjev za grunt. Enemu kmetu iz Mislič je rekel: “Pridi k meni za tri dni kamenje vozit.”. Ne morem, moram v Sežano na sodnijo. “Buh” mu je rekel: glih ko greš v Sežano, boš nesel sodniku eno pismo. Dal mu je nemško pismo. Ko se je vrnil, ga ate vidi: Kje pa si bil, da te ni bilo videti? V Sežani sem bil, dal sem pismo, zaprli so me 3 dni. Aha, za k meni nisi imel cajta 3 dni, za bit v pržonu pa si imel čas!”
Njegova življenjska pot je opisana v nekrologu – Pogreb rajnkega gosp. Franceta Mahorčiča:“V Matavunu dne 24. t. m. je bil res velikanski nad 1000 odličnih mož in tudi mnogo ženskega spola z vsega Krasa, iz Trsta in Pivke vdeležilo se je sprevoda; mej njimi smo opazili državnega poslanca g. Nabergoja, sežanskega glavarja, sodnika in skoraj vse uradnike sežanske, potem par vlših uradnikov in več zastopnikov slovenskih društev iz Trsta in sploh mnogo odlične gospode. Pogreb se je pomikal iz hiše rajncega v cerkev Skocijansko v tem-le redu: šolska mladina, 7 čest. gosp. duhovnov, rakev, na straneh 14 županov, nosečih vence, mej katerimi venci so bili posebno krasni oni družine Mahorčičeve, potem občine sežanske, okrajnega cestnega odbora, okrajnega Šolskega sveta, občine Naklo, tržaških prijateljev in družine Ribarž iz Beča. Najprej so nesli mrliča v cerkev, a po sv. maši na pokopališče, kder je nastopil g. D. in govoril blizo takole: “Zbrali smo se v kraju, kder kraljuje mir, kder molče človeške strasti; a na obrazili bere se nam, da naša srca žalujejo, ker izročimo materi zemlji truplo predrazega nam prijatelja, in uže misel sama, da na tem svetu ne bomo več videli dražega nam bitja, prešinila nas je tako globoko, da nehote zremo proti nebu, ter iščemo tolažbe nad zvezdami. Predno pa izročimo materi zemlji posvetne ostanke tako dražega nam prijatelja, dovolite, da se ozrem nekoliko v prošle čase in sledim delovanju izvrstnega moža. V tem romantičnem kraju je tekla zibelka rajncega Franceta Mahorčiča.”

Uže kot dečko je kazal bistri um, krepko voljo in pogum, vse kreposti, katere dičijo moža. Le nekoliko let se je šolal v drugih krajih, a uže v prvej mladosti, ko se mnogi drugi komaj zavedajo svojega človeškega poklica, pozvan je bil k resnemu živenju; Še nedoleten mladenič postal je gospodar, in tako dober in pameten gospodar, da je kmalo obračal nase pozornost ne le domačih občinarjev, temuč tudi vseh prebivalcev njegovega okraja. Njegovi soobčani pa so v njega stavili toliko zaupanja, da so nedoletnega mladeniča uže izvolili županom, in da ga je gosposka morala pred postavno starostjo spoznati doletnega, da ga je morala potem potrditi v tej časti. Županoval je blizo 33 let, zaupanje ljudstva je rastlo od leta do leta, in ker je bil vsem svojim občinarjem in deželanom vedno izvrsten svetovalec, ter jim vedno z veseljem pomagal se svetom in dejanjem, postal je kmalo nek voditelj vseh javnih zadev sežanskega okraja, vsled česar si je pridobil tudi vedno večo veljavo pri gosposkah, kar kaže uže to, da ga je Nj. Veličanstvo cesar sam odlikoval sez zlatim križcem za zasluge s krono. Kraševci so mu pa še posebno dokazali, da mu zaupajo neomejeno, s tem, da so ga pred šestimi leti volili za deželnega poslanca, kateri posel je do letos vestno in v korist svojih volilcev opravljal. Trudil se je za občno korist tudi v drugih ljudskih zastopih, kakor v cestnem odboru, Šolskem svetu itd., povsod pa se je odlikoval po redkej bistroumnosti in možatem odločnem postopanju. To so v najkrajših potezah črtice iz njegovega javnega živenja. Naj pa še dostavim, da je tudi, kakor oče, lastnej družini dajal prelep izgled, kajti odgojil je več otrok, kateri vsi njegovemu imenu vso čast delajo, tako sicer, da je mogel preseliti se v večnost sez zavestjo, da je storil svojo dolžnost kakor dober in skrben oče in izvrsten državljan.

Po kratkej bolezni zapustil nas je prezgodaj, in po vsej pravici obžalujemo zgubo moža, kakoršnjih je povsod le malo, ker prepričani smo, da bi bil Še lehko mnogo koristil svojim soobčinom, posebno pa kmetom, katerim je bil on izvrsten svetovalec in pravi odkritosrčni prijatelj. Polni spoštovanja bližamo se torej posvetnim ostankom obče spoštovanega moža in jemljemo slovo od dražega nam bitja: Predragi nam prijatelji zapustil si nas za vedno na tem svetu; a živenje je le kratek sanj, in žalosten sanj bi bil ta, ako bi človeku ne svetila zvezdica, katera ga opominja, da še le nad zvezdami je pravo živenje. — Nad zvezdami se torei zopet zedinimo, a dokler živimo, svetli nam bode tvoj lepi izgled in mi vsi postavili smo ti najlepši spominek v svojih srcih. V miru počivaj v domačej zemlji, katero si nad vse ljubil. Slava Tvojemu spominu! Mej govorom se je lesketala na licu marsikaterega možaka solzica, in sploh je bil pogreb tako veličasten, kakor se tacih le malokedaj vidi na deželi. Rajnkega so ljudje imenovali vojvodo Berkinskega in da so ga kot tacega res častili, to so pokazali prebivalci sivega Krasa in Berkinske doline po načinu, kakor so mu zadnjo čast skazali” (Vir: Edinost, 29.8.1883).

ŠČEK, Virgilij: Lokavske starine, 2 zvezek, tipkana verzija, str. 118-120 (zapisano leta 1942).
“Franc Mahorčič (1817-1883)” (R. Fonda), spletna objava:http://rfondablog.blogspot.si/2013/05/franc-mahorcic-1817-1883.html (21.5.2013).

Autore/autrice della voce: Peter Štoka, Knjižnica Koper
Data del primo inserimento: 13. 3. 2019 | Ultima modifica: 10. 8. 2020
Peter Štoka. MAHORČIČ, Franc. (1817-1883). Obrazi slovenskih pokrajin. Mestna knjižnica Kranj, 2020. (citirano: 8. 10. 2024) Dostopno na naslovu: https://www.obrazislovenskihpokrajin.si/it/oseba/mahorcic-franc/
Segnala un errore