Ima zanimivo življenjsko pot, saj je v otroških letih služil kot pastir, nato pa se v Ljubljani šolal za soboslikarja. Do 33. leta, ko se je vpisal na konservatorij za glasbo in balet, je bil tudi navdušeni kolesar pri ljubljanskem klubu Ilirija, udeleževal se je različnih tekmovanj. V tem času je že sodeloval v pevskih zborih, s pevskim društvom Ljubljanski zvon je dosegel 1. mesto na slovenskem glasbenem festivalu leta 1932.
Solo petje je študiral pri M. Hubadu in J. Betettu, izpopolnjeval se je na Dunaju. Od leta 1936 je bil angažiran v ljubljanski operi. Med drugo svetovno vojno je bil interniran v Padovo. Gostoval je na odrih v Mariboru, Zagrebu in Beogradu. Priznane so tudi vloge, ki jih je odigral v Pragi, Bratislavi in Plznu. Znan je bil po svojih basovskih in bas-baritonskih linijah, poleg tega tudi po igralskih upodobitvah likov. V svoji karieri je zabeležil več kot 170 vlog in 4000 predstav.
Leta 1951 je prejel Prešernovo nagrada za vlogo Don Kihota v istoimenski operi.
Enciklopedija Slovenije: 6. knjiga. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1992, str. 339.
Osebnosti: veliki slovenski biografski leksikon. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2008, str. 644.
Virnik, I. Pevčev dolgin na betonskem traku. Glas: Glasilo socialistične zveze delovnega ljudstva za Gorenjsko, 1979, XXIII, št. 64, str. 7.
