Ludvik VREČIČ

Po končani osnovni šoli v Strukovcih in v Murski Soboti, kjer se je izkazal kot izredno nadarjen učenec tako za risanje kot tudi za druge predmete, so ga starši na pobudo takratnega evangeličanskega seniorja Štefana Kovača in nadučitelja Franca Ruže vpisali na evangeličansko licejsko gimnazijo v Šopronu na Madžarskem. Šolanje je uspešno končal leta 1916 in se še istega leta vpisal v peti razred trgovske šole v Zalaegerszegu, ki jo je končal prav tako z odliko. Šesti in sedmi razred trgovske šole je nato obiskoval v Šopronu in tam leta 1918 tudi maturiral. Po služenju obveznega vojaškega roka v Veszprému in dalje pri plačani vojski v Szombathelyu se je 1920 vpisal na višjo trgovsko šolo v Budimpešti in naslednje leto še na slikarsko šolo. Leta 1924 je znova služil vojaški rok v Mariboru, leta 1925 pa v Beogradu. Nato se je vrnil v Budimpešto, kjer je v letih 1926 in 1927 obiskoval in uspešno končal še četrti razred realne gimnazije. Študij na slikarski šoli je končal leta 1929 z diplomo profesorja in nazivom akademskega slikarja. Tega leta je dobil tudi madžarsko državljanstvo, za katerega je zaprosil leta 1922. Ob študiju je opravljal še razna priložnostna dela, ukvarjal pa se je tudi z umetno obrtno-usnjarsko dejavnostjo. Po diplomi je nekaj časa kot profesor služboval na eni izmed gimnaziji v Budimpešti, kjer je imel tudi lastni atelje, nato pa se je odločil za samostojni umetniški poklic. Leta 1938 je bil sprejet tudi v madžarsko Združenje upodabljajočih umetnikov.
Slovenski javnosti se je Vrečič, z umetniškim imenom Skakovski Vrečič Ludvik, prvič predstavil leta 1928, ko je na povabilo Riharda Jakopiča razstavljal v Jakopičevem paviljonu v Ljubljani. Na ogled je postavil 226 del, od tega 40 figuralnih slik, 44 pokrajinskih in 6 tihožitij, iz študijskih let še 17 olj, 12 pastelov in 105 risb s kredo, svinčnikom in peresom. Na razstavi so posebno pozornost vzbudili Romi, saj je bila to prva upodobitev Romov v slovenski umetnosti. V Murski Soboti je imel samostojno razstavo leta 1943, po vojni pa so bila njegova dela razstavljena prav tam in deloma v Lendavi, pa tudi na Madžarskem. Ob koncu vojne je v Monorju prišlo do prepira med njim in ruskim vojakom, nakar ga je ta ustrelil. Pokopan je na tamkajšnjem pokopališču.
Prekmurje je z njim dobilo prvega domačega akademsko šolanega slikarja, ki je s svojimi deli edini kakovostno zapolnil likovno vrzel prve polovice dvajsetega stoletja, pa čeprav večino časa fizično ni bil prisoten v domači pokrajini. Veliko časa je potoval, toda vedno znova se je rad vračal v rodne Skakovce, kjer je odkrival nešteto na videz nepomembnih, za ljubeče in občutljivo srce pa tako dragocenih stvari, ki jim je na svojih slikah vdihnil življenje umetnine. Poglavitna motiva Vrečičevega slikarstva sta bila pokrajina in portret.