Ludvik SIMONIČ

R. 1. maja 1926 v vasi Podreber pri Semiču. Osnovno šolo je obiskoval na Štrekljevcu, takratno nižjo gimnazijo pa je l. 1942 končal v Črnomlju. Odšel je v partizane, v XII. brigado, kjer je leta 1943 po končanem telegrafskem tečaju vodil radijske in telegrafske postaje pri glavnem štabu NOV in POS. Po vojni je bil sprva zaposlen pri Prezidiju LRS, v letih 1948-1951 se je ukvarjal z razvojem uporov in potenciometrov na Inštitutu za elektrozveze v Ljubljani, nato pa je organiziral proizvodnjo uporov za elektronsko industrijo v podjetju Iskra Elementi v Šentjerneju. Tu je kot direktor v letih 1951-1979 postavil temelje tovarne uporov, potenciometrov in hibridnih vezij. L. 1980 je odšel v Ljubljano na novo delovno mesto. Za svoje delo je prejel vrsto nagrad in priznanj, l. 1970 priznanje inovator leta, l. 1978 Kraigherjevo nagrado Gospodarske zbornice Slovenije, priznanje občine Novo mesto, l. 1980 je od občine Krško prejel častno priznanje z medaljo Janeza Vajkarda Valvasorja, l. 2000 je postal častni občan Občine Šentjernej.