Ludvik ISTENIČ

V slovensko vojsko je vstopil novembra ali decembra 1918 in se za severno mejo najbrž boril kot prostovoljec. Razporejen je bil v Podrožco, v enoto za obrambo železniške proge in predora Hrušica -Podrožca. Verjetno je pripadal 1. bataljonu Ljubljanskega polka. Znano je, da je bil ob bojnem tovarišu Francu Mlakarju iz Žirov, ko je bil ta v spopadu smrtno zadet in je pozneje umrl v bolnišnici v Ljubljani.
Ludvik Istenič, sin Janeza in Marije Govekar, Šuštarjev iz Breznice, se je leta 1935 poročil s Frančiško Mohorič, Žnidarjevo, iz Korit. Že pred poroko je rodila sina Jakoba, v zakonu še hčer Milko in sina Ludvika. Leta 1941 se je družina preselila v Korita, kjer so kupili hišo. Vse do leta 1954 je bil krojač. Hiše, kjer je živel in delal, se drži ime »Pri Žnidarju«.
Priznanja borca za severno mejo ni dočakal.