Lovro POGAČNIK

Rodil se je v delavski družini v Kamni Gorici. Po končani gimnaziji v Ljubljani je študiral pravo v Gradcu, kjer je tudi doktoriral leta 1906. Z delom je začel v sodni in nadaljeval v odvetniški praksi.

Leta 1909 je vstopil v službo pri kranjskem deželnem odboru v Ljubljani, kjer je leta 1910 postal deželni komisar, čez dve leti pa deželni tajnik. Kot učenec in veren pristaš dr. Kreka se je že od leta 1907 posvetil delu v Slovenski krščanski socialni zvezi (SKSZ). Istočasno je postal tudi predsednik novoustanovljene Zveze telovadnih odsekov SKSZ (od leta 1909 ti. “Orli”). Zahvaljujoč njegovemu zagnanemu delu je število pripadnikov skupine Orli leta 1913 naraslo na 168 odsekov s 5228 člani. Po smrti državnega poslanca dr. Ignacija Žitnika je kandidiral v njegovem volilnem okraju notranjskih občin ter 1914 postal najmlajši državni poslanec v dunajskem parlamentu. Tam je 1917 vzbudil pozornost v svoji polemiki z nemškim koroškim poslancem Lutschounigom. Ob prelomu v SLS novembra 1917 se je uprl dr. Šusteršiču in se pridružil Andreju Kalanu ter bil na zboru strankinih zaupnikov izvoljen za podnačelnika SLS.

V deklaracijskem gibanju 1917–18 je na številnih shodih in taborih propagiral politično osvoboditev in narodno združitev, od katerih je bil posebej pomemben shod koroških Slovencev v hotelu Trabesinger v Celovcu. Ob prevratu je 31. oktobra 1918 prevzel v Narodni vladi za Slovenijo poverjeništvo za deželno obrambo, ki ga je vodil v zelo težavnih razmerah. Kot poverjenik za obrambo je Pogačnik izdal odredbo, da je treba iz vojaške službe odpustiti vse rezervne častnike razen tistih, ki so nujno potrebni. Nekaj dni kasneje je vlada razpustila Narodne svete in Narodne straže ter zaukazala oddajo orožja. General Rudolf Maister v Mariboru pa teh navodil ni upošteval, ker ni nasedel naivnosti Narodne vlade, ki je zatrjevala, da bomo Slovenci svoje ozemlje dobili na pogajanjih in da je orožje odveč. Štajersko obmejno poveljstvo je bilo s svojimi četami tedaj edina disciplinirana in v vojaškem pogledu pomembna sila v Sloveniji. Zgodovina je potrdila pomen Maistrove neposlušnosti. Genialni vojaški poveljnik je v Mariboru onesposobil nemške oborožene enote in tako zagotovil ozemlje Spodnje Štajerske. Politikom je ponudil svoj talent na razpolago, ker je želel podobno vojaško akcijo kot v Mariboru izvesti tudi na Koroškem. Iz Ljubljane je dobil odgovor dr. Lovra Pogačnika: »Saj je vse lepo to. A tekla bi kri. Mi smo pa sedaj v demokratični državi in v demokratski državi ne sme niti kaplja krvi teči. Dosegli bomo vse potom pogajanj.« V primerjavi z avstrijsko diplomacijo je bila naša precej nebogljena, a je Ljubljana kljub temu vse stavila nanjo.

V februarju 1919 je bil Pogačnik izvoljen za poslanca v prvo narodno predstavništvo v Beogradu, ko je 20. januarja 1919 z odločbo iz Beograda prenehala delovati Narodna vlada za Slovenijo. V tem času se je intenzivno družil z člani hrvaške krščanske socialne stranke ter se udeleževal njenih shodov, zlasti v Slavoniji. Nekateri ocenjujejo politično vlogo Lovra Pogačnika kot precej negativno za zamejske Slovence. Njegov idealizem in »politična korektnost« sta imela za posledico ozemeljske izgube in krivice, storjene zamejcem. Zato se je tudi Pogačnikova kariera kmalu končala, Vsi napori zadnjih let njegovega dela so pospešili pljučno bolezen, kateri je oktobra 1919 podlegel, star komaj 39 let. V mladosti (od leta 1899 do 1904) je objavljal s svojim imenom in s psevdonimom Leon Levič lirične pesmi v časopisih Dom in svet in Zora.