LOVRENČIČ, Ivan

Rodil se je v delavsko-kmečki družini kot peti od sedmih otrok. Rano otroštvo je preživel pri dedku na Grajenščaku, domov v Trnovsko vas se je vrnil ob vstopu v osnovno šolo. Po končani osnovni šoli (1969) se je na priporočilo župnika vpisal na Srednjo versko šolo v Vipavi in jo tudi uspešno končal (1974), a se pozneje ni odločil za študij teologije, pač pa za študij zgodovine na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Diplomiral je leta 1978. Za diplomsko nalogo Preporodovci in Trst je prejel študentsko Prešernovo nagrado.

Avgusta 1978 se je kot arhivist pripravnik zaposlil v Zgodovinskem arhivu na Ptuju (ZAP), kjer je s krajšimi prekinitvami delal vse do upokojitve. Od decembra 1979 do novembra 1980 je služil vojaški rok v Srbiji, v letih 1982‒1985 pa je na Srednješolskem centru Ptuj poučeval zgodovino. Po odsluženem vojaškem roku mu je bila v arhivu zaupana odgovornost za najobsežnejše gradivo upravnih fondov. Leta 1985 je bil imenovan za ravnatelja Zgodovinskega arhiva na Ptuju. To funkcijo je opravljal 21 let, do leta 2006. Leta 1988 je bil imenovan še za predsednika komisije za preizkus strokovne usposobljenosti za delo z dokumentarnim gradivom. Nekaj časa je bil tudi recenzent raziskovalnih nalog, ki so nastajale v okviru mladinskega raziskovalnega dela. Ko je odložil funkcijo direktorja, je kot arhivski strokovnjak urejal predvsem upravne in sodne fonde. V letu 2009 si je pridobil strokovni naziv arhivski svetovalec. Konec decembra 2012 se je invalidsko upokojil.

Lovrenčičevo strokovno delo in intelektualna širina sta v ptujskem arhivu pustila velik pečat. Ves čas je skrbel za strokovno izobraževanje arhivskih sodelavcev, se aktivno vključeval v tokove slovenske arhivistike, uspešno sodeloval z različnimi ustvarjalci, objavljal različne prispevke s področja zgodovine ter kot urednik ali član uredniških odborov sodeloval pri pripravi več strokovnih publikacij. Prizadeval si je tudi za rešitev hude prostorske stiske, ki je v tistem času pestila ptujski arhiv. V letu 1992 mu je z adaptacijo kletnih prostorov pod arhivom ter stanovanja v prizidku uspelo pridobiti nekaj dodatnega skladiščnega prostora ter prostor za delo s strankami, s čimer je omogočil nemoteno delovanje arhiva. V letih 2004 in 2005 je začel pogajanja z Ministrstvom za kulturo Republike Slovenije, da je arhivu dodelilo prostore nekdanje ptujske vojašnice in zagotovilo izdelavo gradbene dokumentacije za adaptacijo stavbe.

Aktiven je bil tudi na področju politike. V letih 1989 in 1990, ko so se začeli vzpostavljati temelji za demokratizacijo slovenske družbe, je bil med ustanovitelji Slovenske demokratične zveze (SDZ) na Ptuju in nekaj časa tudi njen predsednik. Na volitvah aprila 1990 je bil izvoljen v občinski družbenopolitični zbor Skupščine občine Ptuj. Na konstitutivni seji je bil z večino glasov imenovan za prvega predsednika zbora ter za predsednika komisije za lokalno samoupravo. Ko so se ob upravno-teritorialnih spremembah leta 1994 na Ptujskem oblikovale nove občine, je na listi Liberalne demokracije Slovenije (LDS) kandidiral za župana občine Destrnik – Trnovska vas. Volitev za župana ni dobil, izvoljen pa je bil v občinski svet Destrnik – Trnovska vas ter imenovan za njegovega predsednika. Kasneje je s funkcije odstopil, s politiko pa se odtlej ni več ukvarjal.