LOKAR, Danilo

Danilo Lokar je bil prvorojenec očeta Antona Lokarja, trgovca z usnjem in strojarja, nekaj časa tudi ajdovskega župana, in žene Marije, rojene Hmelak. V družini se je kasneje rodilo še pet otrok.
Danilo je bil precej bolehen otrok, svoje otroštvo je preživljal v skrbni družini. Večkrat je opazoval mater, ki je z velikim veseljem brala in je bila ena redkih deklet, ki so z balo prinesle v zakon tudi knjige. Po končani osnovni šoli v Ajdovščini so ga vpisali na goriško realko. Svoj odhod od doma in pot v Gorico je opisal v črtici Na pot. Na šoli je urejal dijaški list Pobratimija, kjer je objavil svojo prvo novelo Julkina prva pot. Po maturi je odšel na Dunaj in se vpisal na romanistiko, ki pa jo je kmalu opustil in se pod vplivom prijateljev vpisal na medicino ter leta 1917 diplomiral.
V času študija je obiskoval tudi Freudova predavanja, psihoanaliza je nanj naredila močan vtis, kar se kaže tudi v njegovem umetniškem ustvarjanju.
Tik pred koncem prve svetovne vojne so ga avstrijske oblasti mobilizirale in tako je bil kot vojaški zdravnik v Furlaniji. Poznanstvo z Jelko Špacapan, njegovo bodočo ženo, ga je spet pripeljalo v Ajdovščino, kjer je opravljal službo zdravnika. Tu se je seznanil s sorojakom slikarjem Venom Pilonom. Opravil je specializacijo v Zagrebu (1921-1924) in delal nekaj časa v tržaški porodnišnici (1925), nakar se je za stalno vrnil v Ajdovščino. V tem času je v literarnih revijah objavljal razne novele. Med vojno je bil za krajši čas konfiniran v Medeji v Furlaniji, po kapitulaciji Italije pa se je skupaj z ženo pridružil partizanom. V svojih spominih ga kot partizanskega zdravnika omenja tudi Alma Karlin ( Karlin, A.: Moji zgubljeni topoli).
Po vojni je do upokojitve 1951. leta opravljal zdravniško službo, potem pa se je popolnoma posvetil pisateljevanju. Takrat so začele izhajati njegove knjige. Prva, z naslovom Podoba dečka, je izšla leta 1956, naslednja je bila leta 1958 zbirka novel Sodni dan na vasi, za katero je prejel Prešernovo nagrado.
V svojih novelah je Lokar najpogosteje upodabljal ljudi iz Vipavske doline in njene okolice, predvsem s Krasa. V besedilih z umetniško tematiko, največkrat v zvezi s slikarstvom, pa so dodani esejistični elementi. Zaradi subjektivnega opazovanja sveta in povezave z ekspresionizmom njegova novelistika nima razvojnih značilnosti slovenske proze. Lokarjeve novele so prevedene v srbohrvaščino, ruščino, češčino, francoščino, madžarščino, bolgarščino.
Ustvaril je tudi nekaj dramskih besedil. Dramski tekst Konjiček je uprizorilo Eksperimentalno gledališče iz Ljubljane, leta 1982 pa je nastala radijska igra Platnena srajca.
Bil je velik ljubitelj gledališča in reden obiskovalec filmskih predstav v Ajdovščini. Danilo Lokar je tudi v zrelih letih ohranil vitalnost in pisal do visoke starosti. Še petinosemdesetleten se je povzpel na Triglav, zelo rad je potoval po svetu. Leta 1985 je o njem nastal zelo zanimiv dokumentarni film Burja pred tišino : portret pisatelja dr. Danila Lokarja, v katerem devetdesetletni pisatelj med sprehodom po Ajdovščini in okolici obuja spomine in razmišlja o svojem delu ter svetu okrog njega.
Umrl je v Ljubljani, pokopan je v Ajdovščini.