Lojze Filipič je v letih 1948−1952 študiral na Akademiji za igralsko umetnost. Od leta 1951 do 1955 je bil umetniški vodja in dramaturg Slovenskega ljudskega gledališča v Celju, ki se je pod njegovim vodstvom uveljavilo kot eno najizrazitejših slovenskih gledališč tistega časa. V času 1955−1962 je bil zaposlen kot dramaturg v ljubljanski Drami, nato kot direktor (do 1975), dramaturg in umetniški vodja Mestnega gledališča ljubljanskega. Velja za utemeljitelja moderne slovenske dramaturgije in za enega najbolj razgledanih jugoslovanskih gledaliških strokovnjakov. Njegov soustvarjalni delež je bil opazen zlasti pri delu z novimi slovenskimi dramatiki. Napisal je več 100 člankov, kritik, poročil, esejev in študij ter uredil številne publikacije in knjige ter jim napisal uvode. V Celju in Ljubljani je bil urednik gledališkega lista, ki se je pod njegovim vodstvom razvil v pravo strokovno revijo. Priznanje, ki se podeljuje od leta 1979 za najvišje dosežke v slovenski dramaturgiji – Grün-Filipičevo priznanje, je poimenovano tudi po njem.
Izbor:
Živa dramaturgija, 1977
Gledališče, kultura, družba, 1978
Linhartovo izročilo, 1975 (uredil in napisal uvod)
Kritika, 1961 (uredil in napisal uvod)
Igralec in gledališče, 1968 (uredil in napisal uvod)
Leta 1971 je bil dobitnik nagrade Prešernovega sklada.
Osebnosti: veliki slovenski biografski leksikon: od A do L, Ljubljana, 2008, str. 247.
Enciklopedija Slovenije: 3. zvezek, Ljubljana, 1989, str. 105.
Pričevanja o Lojzetu Filipiču, Ljubljana, 1975.
