Lojze (Alojz) SIMONITI

Rodil se je v Goriških brdih, materi Katarini Simčič in očetu Petru, izučenemu čevljarju, ki se je priženil v Biljano. Tam sta imela manjše posestvo in gostilno.

Obiskoval je gimnazijo v Gorici, maturiral pa je v Idriji leta 1921. Študiral je medicino v Ljubljani in Gradcu ter leta 1927 promoviral v Bologni. Najprej je opravljal delo sekundarija v Gorici (bolnišnica Rdeča hiša), nato pa je imel privatno prakso na Travniku v Gorici. Še kot študenta so ga preganjale fašistične oblasti, ki so pogosto opravljale hišne preiskave na njegovem domu. Družil se je z dr. Engelbertom Besednjakom, dr. Jožetom Bitežnikom in dr. Jankom Kraljem.

Zaradi fašističnega terorja je leta 1932 iz Gorice pobegnil v Avstrijo, od tam pa v Jugoslavijo. Zaradi tuberkuloze na pljučih se je zdravil na Golniku ter med zdravljenjem postal sekundarij. Leta 1934 je opravil specialistični izpit za pljučna obolenja, 1937 pa še za notranje bolezni. Leta 1937 je prevzel mesto predstojnika internega oddelka splošne bolnišnice v Slovenj Gradcu. Postal je primarij in ravnatelj te bolnišnice. Istočasno je vodil protituberkulozni dispanzer v Trbovljah, Slovenj Gradcu, Črni na Koroškem in Topolšici. Nemci so ga leta 1941 konfinirali v Wrocłav (Breslau) v Šleziji na Poljskem. Po osvoboditvi leta 1945 je bil do svoje smrti ravnatelj bolnišnice in šef internega oddelka v Slovenj Gradcu.

Objavljal je strokovne in poljudnostrokovne članke v Zdravniškem vestniku: glasilu slovenskega zdravništva, v glasilu Delo proti tuberkulozi, Našem čolniču: glasilu prosvetnih društev, Družini: mesečniku za zabavo in pouk in v Koledarju Goriške Mohorjeve družbe.

V zakonu z gospo Cveto je imel štiri otroke: Jurij (1931) je zdravnik internist, Mitja (1935) dipl. ing arhitekture, Primož (1936) je univerzitetni profesor (bil je predsednik Slovenske matice), Marjetica (1939) pa je umetnostna zgodovinarka.

Umrl je v Mariboru za posledicami avtomobilske nesreče na ledeni cesti pri Fali, ko je s svojim avtom peljal bolnega otroka v Maribor.