Ricerca avanzata
it
sl en it hu
Scrittura
100%
125%
150%
200%
Colori
Colori predefiniti
Contrasto elevato
Colori invertiti
Bianco e nero
Puntatore
Ripristina

LOGAR, Srečko

LOGAR Srečko
Foto: Idrijski razgledi, 1988, št. 1

Galleria fotografica

Nato:
13. December 1909, Idrija, Kraljevina Italija
Morto:
1. March 1988, Idrija, SFR Jugoslavija
Professioni e attività:
Luoghi di attività:
Comune:
Lessico:

Bil je rudarski otrok. Ljudsko šolo je obiskoval v rojstnem kraju, kjer je dokončal tudi tri letnike realke. Po ukinitvi šole s strani tedanje fašistične oblasti je ostal leto dni doma, potem pa se je vpisal na učiteljišče v Tolminu. Tam je postal član skupine, ki je ilegalno razširjala slovensko narodno in protifašistično literaturo (slovenska šolska berila in navodila za pouk slovenščine). To je bil razlog, da je bil izključen iz vseh srednjih šol v Italiji. Po rehabilitaciji so mu dovolili vpis na italijansko učiteljišče v Gorici. Maturiral je leta 1928 v Vidmu.
Po končanem šolanju ni dobil zaposlitve. Prijatelji Zmago Krašna, Zorko Jelinčič in Berti Rejc so mu pomagali, da je v Gorici občasno delal v dopisništvu časnika Edinost in pri Zvezi prosvetnih društev. Narodna zavednost ga je gnala, da je v goriškem zaledju organiziral razpečevanje knjig Goriške matice in drugega prepovedanega slovenskega tiska. V tistem času se je družil s pesnikom Dragom Bajcem, Jožkom Humarjem ter drugimi vodilnimi člani slovenske narodnoobrambne borbene organizacije, pozneje imenovane TIGR. Postal je član njenega izvršnega odbora za Goriško. Leta 1930 ga je zaradi protifašistične dejavnosti policija aretirala. Pred posebnim sodiščem za zaščito države je bil na procesu, ki je bil nekakšno nadaljevanje bazoviškega procesa, leta 1931 v Rimu obsojen naosem let zapora. Kazen so mu zaradi mladosti znižali na polovico. Kasneje je dočakal še splošno amnestijo in bil izpuščen. V rimskih zaporih (zloglasni Regina Coeli) je preživel leto in pol. Ker ga je policija po izpustitvi nadzirala, se je umaknil v Kraljevino Jugoslavijo, kjer se mu je uspelo zaposliti kot vzgojitelju v zavodu v Ponovičah pri Litiji. V nadaljnjih šestih letih je, zaradi svoje nelojalnosti sistemu, obšel enajst službenih mest. V tem času je v Sokolskem domu v Logatcu spoznal ženo Zvonko Pehačkovo. Družino s tremi otroki je vojna zajela na Štajerskem. Po njeni zasedbi je bil najprej premeščen za učitelja v Marenberg (sedaj Radlje ob Dravi), nato ga je gestapo poslal na prisilno delo v tretji rajh (taborišče Neubrandenburg). Tako je poleg fašističnega nasilja spoznal tudi nacistično nasilje. Proti koncu vojne se mu je posrečilo priti na Jesenice in od tam v zdravilišče Golnik, kjer se je povezal s partizani.
Po vojni se je vrnil v Idrijo in se vključil v procese obnove. Najprej je postal prosvetni referent na okraju, potem referent za dijaške domove v Ajdovščini, ravnatelj obrtne šole in nazadnje ravnatelj novoustanovljenega Mestnega muzeja. Opravljal je še mnogo drugih prostovoljnih del. Mladostno sokolstvo ga je pripeljalo v telovadne in smučarske organizacije, organiziral je šahovska srečanja, bil začetnik turistične miselnosti na Idrijskem (bil med pobudniki prvega čipkarskega festivala v Idriji leta 1953), odkrival idrijsko preteklost, kot jamar raziskoval podzemlje (propagiral Ravensko jamo), organiziral realčne slovesnosti, odkrival spominske plošče zaslužnim rojakom, bil povezan s planinstvom in filatelijo, ki je tudi v republiškem merilu sprejela nekatere njegove izvirne pobude.
V prvem povojnem desetletju je sodil med ljudi, ki so zasnovali idrijske kulturne ustanove. Bil je med ustanovitelji idrijskega muzeja (1953) in njegov prvi ravnatelj. Vodil ga je šestnajst let do nesrečnega padca v arheološkem najdišču Divje babe, po katerem se ni več vrnil na delo.
Srečko Logar je zasnoval rudniško tehniško usmerjenost muzeja. Muzejski odbor je že leta 1952 prevzel skrbništvo nad nekaterimi rudniškimi objekti (magazin,
idrijska kamšt, Kleyeva črpalka) in stroji. Leta 1954 je bila idrijska kamšt (rudniška črpalka za jamsko vodo) pripravljena in odprta za oglede. Leta 1956 sta bila v muzejski stavbi urejena prva dva razstavna prostora (geološko-mineraloška zbirka in Pirnatova soba). Muzej je leta 1957 prevzel upravljanje Partizanske tiskarne Slovenija na Vojskem in leta 1963 skrbništvo nad Partizansko bolnico Franjo. Med letoma 1956 in 1968 so bile izpopolnjene mnoge muzejske zbirke in postavljene nove stalne razstave (kraško-speleološka, prikaz rudnika, topilniški oddelek, strojni oddelek, oddelek reševalnega in zaščitnega orodja, oddelek NOB in umetniško-zgodovinski oddelek). Srečko Logar je za muzej zbiral in pridobival gradivo, ki je bilo v zasebnih zbirkah, in zbral obsežno fototeko posnetkov, pomembnih za proučevanje kulturnega razvoja, sistema, družbenih organizacij in kulture. Kljub skromnim sredstvom je muzej razvijal propagandno in publicistično dejavnost. Leta 1953 je založil brošuro Idrija, naše najstarejše rudarsko mesto, pozneje Mazzijevo študijo o klavžah nad Idrijo ter brošuro Alberta Strune o idrijski kamšti. Leta 1956 je Logar uresničil zamisel, s katero je Idrija dobila svojo revijo Idrijske razglede, za katero je v prvem desetletju njenega izhajanja napisal večino prispevkov. Po njegovi zaslugi je Mestni muzej Idrija leta 1960 izdal knjigo Ivana Mohoriča Rudnik živega srebra v Idriji.

Priznanje Občine Idrija, 1971
Valvasorjeva nagrada, 1972

Pavšič, T. Besede zadnjega slovesa, ob pogrebu 4. marca 1988. Idrijski razgledi, 1988, let. XXXIII, št. 1, str. 145–146.
Primorski slovenski biografski leksikon. Gorica 1974–1994.
Mohorič, I. Rudnik živega srebra v Idriji: zgodovinski prikaz nastanka, razvoja in dela. 1490–1960. Idrija, 1960.

Autore/autrice della voce: Danila Zalatel, Mestna knjižnica in čitalnica Idrija
Data del primo inserimento: 9. 6. 2018 | Ultima modifica: 22. 4. 2021
Danila Zalatel. LOGAR, Srečko. (1909-1988). Obrazi slovenskih pokrajin. Mestna knjižnica Kranj, 2020. (citirano: 27. 9. 2022) Dostopno na naslovu: https://www.obrazislovenskihpokrajin.si/it/oseba/logar-srecko/
Segnala un errore