LLALLOSHI, Gani

Gani Llalloshi se je rodil, odraščal in oblikoval v Prištini (Kosovo). Po končani Akademiji za likovno umetnost v Prištini, kjer je na oddelku za slikarstvo (prof. Nysret Salihamenxhiqi) diplomiral leta 1989, je na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost leta 1991 zaključil še slikarsko specialko pri profesorju Andreju Jemcu ter leta 1993 grafično specialko pri profesorju Lojzetu Logarju.Izpopolnjeval se je tudi v Parizu in kot študent štipendist DAAD je v letih 1997/98 študiral na HDK v Berlinu. Od leta 1990 je član Društva slovenskih likovnih umetnikov (DSLU). Živi in dela v Portorožu. Njegov celoten slikarski in grafični opus je kljub razvojnim premenam določljiv z enakovrednim zanimanjem za figurativno in abstraktno izražanje, z nenehnim eksperimentiranjem z različnimi tehnologijami ter z vsebinsko angažiranostjo z življenjem človeka v sodobni družbi.

»Ustvarjam fiktivne podobe. V bistvu rišem laž, ki je zares laž, a hkrati ta laž pripoveduje mojo resnično zgodbo.« Tako kontradiktorno, samokritično in odkrito slikar Gani Llalloshi govori o svojem zadnjem ciklu – velikih platnih, pravzaprav preprogah, na katerih je stkal idilične pokrajine, ki jih je navdihnil film Sanje japonskega režiserja Akire Kurosawe.

»Morda so bile te pokrajine že dolgo v meni in so šele sedaj udarile na plan,« ugiba Llalloshi in hkrati poudari, da bordure preproge, ki obkrožajo pokrajine, niso okvirji slik, ampak abstraktni simboli z albanskih preprog, poimenovanih čilimi. Z njimi želi poudariti geografski prostor, iz katerega prihaja in kamor se vedno znova vrača. To je Kosovo. Njegova mama je pred poroko tkala čilime za balo in hkrati kot doto za vstop v hišo njegovega očeta. Pravila in kontekst takratne družbe so za Llalloshija teža, ki mu leži na plečih, in rahlja jo z idiličnimi slikami iz tokratnega cikla Nostalgie.

Vsi njegovi dosedanji slikarski cikli so bili politični in družbenokritični in takšen je tudi cikel Nostalgie, ki prek simboličnih pokrajin govori o današnji družbi, še posebej kosovski. Zdi se, da Llalloshi s temi idiličnimi in neresničnimi pokrajinami komentira sedanje razmere v kosovski družbi in državi. Ta prebivalstvu in svetu kaže utvaro države Arkadije, podobo navidezne idile, ki pravzaprav nikogar ne preslepi, je le kot nekakšen uradni državniški protokol.

Kaj se zares skriva za temi sanjskimi podobami? Kruta resničnost in Llalloshijeve sanje? »Te pokrajine so moje intimne zgodbe, ki jih ne znam razložiti. So kot sanje, kot nekaj globoko v meni, nekaj, kar me veže z mojo rojstno pokrajino, in hkrati so spomin na meni drage osebe, na mamo, na družino, na prijatelje, na čas mladosti.« Tako Llalloshi razkriva svoje misli in občutja. Pri tem gre za osebno nostalgijo, ki pa se z racionalnim gnetenjem prelevi v družbenokritični pogled na razmerja v družbi. Všečne pokrajine in njihova nedoločnost, ko lebdijo pod kockastim črno-belim nebom, ustvarjajo svet, ki ne obstaja, so le prispodoba za stanje duha in politične silnice.

Llalloshi je že leta 1999 z razstavo v ljubljanski galeriji Equrna, naslovljeno History, komentiral dogodke na Kosovu. Takrat je slike iz zgodovine evropske umetnosti dopolnil s svojimi intervencijami – na primer na Goyevo sliko je dodal odtis krvavih vojaških škornjev, ki naj bi ponazarjal odtis na kolektivnem telesu kosovskih Albancev.

Vasja Nagy, kustos tokratne razstave v Kazematah na Ljubljanskem gradu, je zapisal, da je Llalloshi v jedru vedno družbenokritičen, a s konceptualističnim pristopom tudi mehko aktivističen. To potrjujejo njegove dosedanje razstave. Na razstavah Sweet & Beauty (2003) v galeriji ZDSLU v Ljubljani in Clean & Beauty (2009) v galeriji Insula v Izoli je prek izmišljenega finančnega konzorcija ponudil navidezno rešitev z odkupom galerije, ki bi poleg umet

Razstava Freemarket (2003) v piranski Mestni galeriji pa je govorila o tem, kako se ljudje znajdejo v življenju, in o njihovih raznovrstnih praksah preživetja. Slike so prikazovale razpoloženje na prištinskih ulicah, odslikavale so njihov socialni profil, sam pa je skozi estetiko kiča komentiral tamkajšnje družbene razmere. Z razstavo This is not TV (2009) v galeriji Loža v Kopru je posegel v bolj teoretsko sfero dojemanja slike in hkrati ošvrknil neskončni konzumizem televizijskega medija. Unter dem Balkan Himmel (2010), ki ga je predstavil v galeriji Kresija v Ljubljani, pa je cikel slik, ki se vračajo v preteklost in zelo ekspresivno povzemajo dogodke iz »zadnje balkanske vojne« v devetdesetih letih 20. stoletja.