LINASI, Marjan

Dr. Marjan Linasi se je rodil v Slovenj Gradcu kot najstarejši v družini s šestimi otroki. Oče Peter je bil delavec, pozneje kot borec NOV invalidski upokojenec, mati Marija pa gospodinja. Družina je živela na Spodnjem Legnu. Brat Milan se je izučil za električarja in bil pozneje 30 let samostojni podjetnik; sestra Jožica je končala srednjo, pozneje ob delu še visoko šolo zdravstvene nege; Danica se je usmerila v srednjo ekonomsko šolo in finančno stroko; Janja je končala glasbeno akademijo, uči na 1. osnovni šoli v Slovenj Gradcu ter vodi pevske zbore; Irena pa je samostojna podjetnica ─ finančnica. Marjan je osnovno šolo obiskoval v Slovenj Gradcu, nato v letih 1973─1977 gimnazijo na Ravnah na Koroškem. Od 1977 do 1982 je na Filozofski fakulteti v Ljubljani študiral zgodovino (samostojna študijska smer). Po diplomi je od 1982 do 1983 služil vojaški rok v Kardeljevu (Pločah), Republika Hrvaška, nato se je kot štipendist Občinske kulturne skupnosti Slovenj Gradec 1. oktobra 1983 zaposlil v Koroškem pokrajinskem muzeju (takratnem Muzeju ljudske revolucije) v Slovenj Gradcu, kjer je zaposlen vso svojo aktivno delovno dobo. Decembra 1984 je opravil strokovni izpit in postal kustos zgodovinar.  Leta 1985 si je z Ivanko Strmčnik ustvaril družino in se preselil na Zgornji Legen, kjer sta si zgradila hišo. Žena je najprej končala ekonomsko srednjo šolo, nato ob delu prvo in drugo stopnjo Ekonomsko-poslovne fakultete v Mariboru, nato še mednarodno specializacijo iz finančne stroke za javni sektor. Vseh 40 let je bila zaposlena v Splošni bolnišnici Slovenj Gradec, nazadnje na delovnem mestu pomočnice direktorja za finance. Sin Andrej kmetuje na domači kmetiji in hodi v službo, sin Dejan pa je s končano visoko šolo računalniške stroke zaposlen v Flavilu v švicarskem podjetju, ki izdeluje opremo za laboratorije.

V letih 1986─1999 je bil ravnatelj (direktor) muzeja. V času njegovega vodenja je muzej razširil svoje področje delovanja in se preoblikoval v splošni pokrajinski muzej. Ker ga je bolj veselilo strokovno, zlasti raziskovalno delo, je leta 1999 ponovno prevzel delovno mesto kustosa zgodovinarja. Leta 1999 je pridobil znanstveni magisterij, leta 2008 pa še doktorat na Oddelku za zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Od leta 2011 je njegov strokovni naziv muzejski svetnik.

Z raziskovalnim delom na področju novejše zgodovine, zlasti zgodovine Koroške v času nacizma in protinacističnega odpora na obeh straneh saintgermainske meje, se je začel ukvarjati že v gimnaziji, intenzivneje pa kot študent četrtega letnika. Že takrat je bil vključen v projekta, ki sta pozneje doživela knjižno realizacijo. Po zaključku svoje direktorske dobe je delal na projektu Žrtve druge svetovne vojne na območju mestne občine Slovenj Gradec, rezultat katerega je tudi knjiga, ki je izšla leta 2002 in za katero je prejel plaketo mestne občine. Njegova doktorska disertacija je kot obsežno delo z naslovom Koroški partizani izšla leta 2010 pri Mohorjevi založbi v Celovcu, 2013 je pri isti založbi izšla še njena skrajšana in dopolnjena različica v nemškem jeziku. Tej se je leta 2017 pridružila odmevna knjiga Koroške vojne zgodbe, leta 2019 pa še obsežno delo Mežiška dolina in območje Dravograda v viharnih letih 1941–1945. Njegova bibliografija in seznam vseh strokovnih aktivnosti obsega 352 enot, od tega 6 samostojnih knjižnih del, 2 v soavtorstvu ter 3 razstavne kataloge (2 samostojna in 2 v soavtorstvu). Pripravil je več odmevnih razstav, stalnih in občasnih. Zelo odmevne so njegove muzejske zgodbe na Koroškem radiu, ki jih pripravlja za knjižno izdajo. V okviru omenjene širše tematike so ga posebej zanimale žrtve druge svetovne vojne. V zadnjem času se ukvarja s preučevanjem burnega dogajanja na jugovzhodnem Koroškem po prvi svetovni vojni: boji za severno mejo, koroški plebiscit, posebnost Libelič. V prostem času se zadnja leta ukvarja s pisanjem spominov na prehojeno življenjsko in strokovno pot, amatersko pa se največ ukvarja z glasbo.