LIKAR, Ivan

Rojen v hiši pri Mraku očetu Ivanu in materi Tereziji Pretnar. Mati mu je umrla pri štirih, oče pri štirinajstih letih. Po končani italijanski osnovni šoli je opravljal priložnostna dela. V letih med 1938 in 1941 je delal v rudniku Rabelj, nato pa bil vpoklican v italijansko vojsko. Dodeljen je bil prvemu gorskemu topniškemu regimentu v kraju Foligno blizu Rima. Oktobra 1941 je bila njegova enota poslana v Dalmacijo, konec novembra pa v Dubrovnik. Julija 1942 se je po odpustitvi iz vojske ponovno zaposlil v rudniku Rabelj. Septembra 1942 ga je svak seznanil z Osvobodilno fronto in partizanstvom na Tržaškem in Krasu. Partizanom se je priključil februarja 1943. leta in postal vodnik skupine partizanov, ki je bila dodeljena 5. četi 2. bataljona Soškega odreda. Aprila 1943 je sodeloval pri bitki na Golobarju, nato je bil v minerski četi Gradnikove brigade. Julija 1943 je bil v bitki na Batognici poškodovan ter bil prenesen v bolnico pod Selcami. Po kapitulaciji Italije je vodil Bovško četo, ki je branila osvobojeno ozemlje (Kobariško republiko) in je zapirala pot čez Predel. Oktobra četa zmaga v spopadu z Nemci v vasi Strmec, decembra pa se priključi 3. bataljonu Bazoviške brigade. Sledilo je več uspešnih akcij na Bovškem in v Baški grapi. V Bazoviški brigadi je bil do februarja 1944, ko je bil po zmagi nad Nemci na Kolovratu premeščen v Bovško četo, nato pa je bil poslan s skupino borcev na Koroško. Na pohodu na Koroško je bil pri Belopeških jezerih ranjen, nato se je z veliko muko rešil čez Mangart v Loško Koritnico. Avgusta 1944 je bil dva tedna poveljnik Rezijanskega bataljona, septembra pa je bil imenovan za poveljnika 5. bataljona Briško-beneškega odreda, ki je bil kasneje vključen v Gregorčičevo brigado. Ob reorganizaciji je postal poveljnik 6. bataljona Gregorčičeve brigade. V boju za Trnovo, ki se je začel z napadom januarja 1945, je bil Likar ranjen in bil prenesen v okrevališče na Vrše nad dolino Idrijce. Po koncu zdravljenja je bil imenovan za komandanta Komande mesta Špeter v Benečiji, po osvoboditvi pa za poveljnika Komande mesta Trbiž. Oktobra 1945 so ga na demonstracijah v Gorici ameriški vojaki z vozilom pritisnili ob zid in mu zdrobili nogo. Ostal je stoodstoten invalid. Opravljal je različna dela, nazadnje je bil upravnik gostinskega podjetja v Kobaridu, kjer je živel z družino.