LEVEC, Janez

Rojen v Začretu pri Celju kot srednji od treh otrok. S sestrama je najprej obiskoval osnovno šolo na Ljubečni, nadaljeval na nižji gimnaziji v Celju, nato pa na Srednji tehniški šoli v Ljubljani. Za štirinajstletnika je bil prestop hud, zato začetki niso bili najboljši, kmalu pa se je povzpel med boljše dijake. Maturiral je leta 1962, vendar ga delo kemijskega tehnika ni zanimalo. Želel si je na strojno fakulteto, toda zaradi omejitev takratnega šolskega sistema to ni bilo mogoče.

Najprej se je zaposlil na Kemijskem inštitutu Borisa Kidriča v Ljubljani, toda že po letu dni se je odločil za nadaljevanje šolanja in vpisal študij kemijske tehnologije. Diplomiral je leta 1968, nadaljeval z magistrskim študijem in ga ob delu v razvojnem oddelku tovarne Lek končal v dveh letih. Leta 1970 se je vrnil na fakulteto kot asistent na katedri za kemijsko inženirstvo, v dveh letih končal doktorsko disertacijio in bil leta 1972 izvoljen za docenta za kemijsko inženirstvo, leta 1979 za izrednega in leta 1984 za rednega profesorja. V času svoje profesorske kariere se je tudi izpopolnjeval v Ameriki (Kalifornija in Severna Karolina) in Nemčiji.

V tujini je v letih 1977/80 in 1985/88 v okvirih Nacionalne znanstvene fundacije in Evropske unije vodil nekaj zahtevnih projektov na področju kemijskih reaktorjev in odpadnih vod. Med njegove najpomembnejše dosežke štejejo proces za oksidacijo organskih polutantov v industrijskih odpadnih vodah, njegove raziskovalne dosežke pa uspešno uporabljajo tudi pri sodobni predelavi nafte (Exxon – Mobil, ker edina slovenska rafinerija trenutno še ne premore modernih procesov predelave nafte).

Stalno strokovno sodelovanje na mednarodnem polju mu je z leti (1982) prineslo status stalnega člana ameriškega združenja kemijskih inženirjev, je član evropske federacije za kemijsko inženirstvo, član newyorške akademije znanosti in tudi redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti.

S sodelavci ali sam je objavil več kot 90 izvirnih del v mednarodni periodiki in zbornikih ter prejel vrsto nagrad (1977, 1978 in 1984 skupinske nagrade Borisa Kidriča, leta 1989 Kidričevo nagrado za vrhunske dosežke za svoj prispevek h kinetiki in hidrodinamiki v večfaznih reaktorjih, leta 1994 nagrado univerze v Houstonu za pripravo ameriško–slovenskega programa COBASE – oksidacija organskih polutantov v superkritični vodi), leta 2009 pa je prejel veliko Preglovo nagrado za raziskovalno delo na Kemijskega inštituta v Ljubljani.

Od svojega 14. leta je živel in delal v Ljubljani. V rodno Celje se je zlasti v času, ko je še živela mati, pogosto vračal, nato redkeje.