LEŠNIČAR, Janko

Rojen v Celju, v mestu je tudi obiskoval osnovno šolo in gimnazijo. Vseskozi je bil odličen učenec in je maturiral neposredno pred nemško okupacijo. Kapitulacijo kraljevine je pričakal kot prostovoljec v Karlovcu, preplezal kasarniško ograjo in se peš odpravil v Celje. Mesto so seveda že zasedli Nemci, zato je pobegnil v Ljubljano, nadaljeval študij, vodil ambulanto Rdečega križa in za OF zbiral sanitetni material. Postalo je nevarno, da bi ga odkrili, zato se je s sodelavci pritajil, delal na infekcijskem oddelku ljubljanske bolnišnice kot praktikant in študiral.

Študij medicine je končal leta 1948 in se zaposlil v celjski bolnišnici. Po specializaciji je leta 1952 postal vodja infekcijskega oddelka, primarij leta 1962 in leta 1967 doktor znanosti z disertacijo Intrakranialni hipotenzivni sindrom po lumbalni punkciji pri bolnikih z akutnim meningoencefalitisom. Njegova spoznanja so hitro dokazala svojo praktično vrednost, saj je prvi pri nas dokazal, da je rdečina po vbodu klopa posledica okužbe z lymsko boreliozo (bolezen so dermatologi sicer poznali že štiri desetletja) in da jo je mogoče zdraviti z antibiotiki. Med prvimi pri nas je tudi uvedel testiranje krvodajalcev na hepatitis B.
Posebne omembe vredna je letnica 1957, ko je s skupino mladih zdravnikov dosegel, da so proti otroški paralizi začeli cepiti vse slovenske otroke, ne le tiste, ki so ceno ameriškega Salkovega cepiva samoplačniško zmogli. Z veliko poguma in osebnega vpliva so dosegli, da se je zbralo toliko deviznih sredstev, da so s 15. oktobrom začeli cepiti vse otroke, rojene med letoma 1951 in 1957. Prej je v treh letih zaradi epidemije poliomielitisa v Sloveniji zbolelo 571 otrok in trpelo za posledicami invalidnosti (tudi 44 smrtnih primerov), v naslednjih petih letih so zaradi sistematskega cepljenja zabeležili le še en primer paralize. Ko so uvedli splošno cepljenje otrok v takratni Jugoslaviji (v Sloveniji šele leta 1964), je bila epidemija že premagana. To je bil le eden od številnih zdravstvenih podvigov v njegovi karieri, ki jo je sicer zaznamovala izredna delavnost in odprtost za razvoj stroke.

Do leta 1984 je bil primarij Lešničar petkrat habilitiran za univerzitetnega učitelja v Ljubljani, njegov infekcijski oddelek v Celju pa je postal v državi vodilen na področju raziskav klopnega meningoencefalitisa in v sedemdesetih letih tudi hepatitisa. Že v 60. letih 20. stoletja je v Celju ustanavljal učno bazo medicinske fakultete, vendar kasnejši čas njegovim izrednim ambicijam ni bil zmožen slediti.

Njegova bibliografija je bogata; objavil je 5 knjig, okoli 130 znanstvenih člankov, številne recenzije in poljudnoznanstvene spise, prejel številna priznanja ter postal strokovna avtoriteta doma in v tujini. Leta 1999 je postal tudi častni meščan mesta Celja.

Upokojil se je sicer leta 1992, bil pa je preprosto pregloboko v stroki, da bi se poslovil. Ostal je kot strokovni sodelavec ministrstva za zdravstvo, kot avtor številnih zdravstvenih razprav in sodelavec Enciklopedije Slovenije.