Leopold JURCA

Rodil se je očetu Karlu in mami Mariji (roj. Karer). Oče je bil kmetijski strokovnjak, vrtnar in absolvent Slovenskega oddelka deželne kmetijske šole v Gorici (1893). V družini sta bili še sestri in brat.

Zaradi očetove službe se je družina veliko selila: iz Branika v Koprivo pri Gorici, v Dalmacijo in tudi v Boko Kotarsko, kjer je Leopold začel obiskovati šolo. Tik pred 1. svetovno vojno so se na materino željo zopet preselili v Branik, kjer pa niso ostali dolgo, saj je oče dobil službo v Postojni. Leopold je takrat obiskoval 3. razred osnovne šole v Pliskovici. Njegovega očeta so kmalu vpoklicali v vojsko. Sprva je bil na Opčinah (1914), kamor se je preselila tudi vsa družina. Leopold je tu obiskoval 4. razred. Oče je umrl v italijanskem ujetništvu, kar je za družino pomenilo težke čase, saj so trpeli hudo pomanjkanje. A vseeno je še 5 let nadaljeval s šolanjem na ljudski šoli na Proseku. Po končani osnovni šoli ga je mati vpisala na pripravnico za nemško gimnazijo v Trstu. Jeseni 1917 je iz Gorice v Trst pribežala Goriška gimnazija in tako je začel obiskovati zaposlovalni tečaj. Prvi tečaj je končal z odliko, drugi tečaj pa je zaključil privatno, saj so morali po italijanski zasedbi Trsta s tečaji prenehati. Leta 1919 je bil sprejet v 3. razred gimnazije v Zavodu svetega Stanislava v Šentvidu, kjer je imel izredno domotožje. A je vzdržal in leta 1925 maturiral z odliko. Bogoslovje je študiral v Gorici. V duhovnika ga je posvetil škof Alojzij Fogar v Trstu leta 1929. Novomašno slavje so mu zagrenili (a ne preprečili) fašisti, saj so stražili cerkev in dvorano ter skušali prepovedati petje in pridiganje v slovenskem jeziku.

Kot duhovnik je sprva deloval v Trvižu (1929–45). Leta 1945 je bil imenovan za ravnatelja škofijskega malega semenišča v Pazinu. Tu ga je čakala težka naloga – skupaj z Josipom Pvališićem, ekonomom v semenišču, sta v dveh mesecih obnovila in opremila stavbo, ki je bila po italijanski zasedbi v zelo slabem stanju. Tako se je 12. decembra 1945 začel pouk v vseh osmih razredih. Leta 1950 je prevzel vodstvo župnije Pazin, leto kasneje je tam postal župnik in prošt in ostal vse do leta 1962, ko je prevzel mesto upravitelja v Kopru, kasneje pa še župnika in prošta. 1972. je prosil škofa, naj ga zaradi slabega zdravstvenega stanja razreši župnijske in duhovniške službe. Še naprej je deloval kot vikar in škofijski svetovalec.

Leopold Jurca se je ves čas posvečal pisanju v hrvaškem, italijanskem in tudi v slovenskem jeziku. Veliko je objavljal v Koledarju Goriške Mohorjeve družbe, Katoliškem glasu, Družini … Posebej je potrebno izpostaviti delo Per l´insegniamento della dottrina cristiana in lingua materna, s katerim je skušal dokazati, da se mora krščanski nauk po božjem, cerkvenem in naravnem pravu izvajati v maternem jeziku. To delo je poslal škofijskima ordinariatoma v Trst, in sicer 28. septembra 1937, ko sta začela pozivati duhovnike v hrvaških župnijah, naj poučujejo v italijanščini. Bil je tudi del tričlanske delegacije istrskega zbora svečenikov sv. Pavla, ki je leta 1946 sprejela zavezniško komisijo za razmejitev med Italijo in Jugoslavijo. Pustili so močan vtis, kar naj bi v veliki meri pripomoglo, da je bila Istra priključena Jugoslaviji. Jurco so ves čas delovanja preganjali fašisti, ker je svoje delo kljub prepovedim izvajal v hrvaščini. Želeli so ga izgnati iz Istre, a jim to ni uspelo, saj ga je ščitil škof Fogar, ki je Jurco visoko cenil.