Leonid PITAMIC

Bil je eden naših največjih znanstvenikov na pravnem in političnem področju. Njegov oče je bil odvetnik v Postojni. V Gorici je končal osnovno šolo in 3. razrede gimnazije, ostale je končal na dunajski akademiji Theresianum. Na Pravni fakulteti na Dunaju je diplomiral (1903-07) in nato tudi doktoriral (1908). Delal je pri deželni vladi v Ljubljani in pri okrajnih glavarstvih v Krškem, Litiji in Postojni. Študiral je v Heidelbergu, na Dunaju in v Münchnu, izpopolnjeval pa se je v Parizu, Londonu, Oxfordu in Cambridgeu. Zaposlen je bil tudi pri državnopravnem oddelku predsedstva ministrskega sveta na Dunaju. L. 1915 je na Dunajski univerzi habilitiral za docenta za splošno in avstrijsko državno pravo, dve leti kasneje (l. 1917) pa tudi za pravno filozofijo. Konec l. 1918 je začel z delom v upravni komisiji Narodne vlade v Ljubljani. Po razpadu Avstro-Ogrske je l. 1919 kot član jugoslovanske delegacije sodeloval na Pariški mirovni konferenci, in sicer kot ekspert. Bil je tudi član mednarodne razmejitvene komisije med Avstrijo in Jugoslavijo l. 1920 s sedežem v Mariboru. Istega leta je bil izvoljen za prvega dekana Pravne fakultete v Ljubljani (tega leta je bila ustanovljena Univerza v Ljubljani). Delovanje Pravne fakultete je svečano odprl 15. aprila 1920 s predavanjem Pravo in revolucija, ki je v razširjeni obliki izšlo tudi kot knjiga. Na Pravni fakulteti v Ljubljani je postal redni profesor za javnopravne predmete (ustavno pravo, teorija države, filozofija prava, nekaj časa tudi mednarodno pravo in upravno pravo). Avgusta l. 1920 je postal poverjenik za notranje zadeve v takratni slovenski vladi in bil je pristojen za izvedbo prvih volitev v ustavodajno skupščino. Krajši čas (od dec. 1920 do feb. 1921) je bil predsednik deželne vlade za Slovenijo. Deloval je kot namestnik jugoslovanskega delegata pri letnih skupščinah Društva narodov v Ženevi (v letih 1924, 1927 in 1928) in bil imenovan za člana arbitrarnega sodišča v Haagu. V akademskem letu 1925-26 je bil rektor ljubljanske Univerze. Med l. 1929 in 1934 je bil izredni poslanik Kraljevine Jugoslavije pri vladi v ZDA v Washingtonu. Po zaključku diplomatske kariere (l. 1935) je deloval kot honorarni profesor na Univerzi v Ljubljani (l. 1936-37) in Univerzi v Zagrebu (l. 1938), bil l. 1938 imenovan za rednega profesorja za ustavno pravo in teorijo države na Pravni fakulteti v Ljubljani vse do l. 1952, ko se je dokončno upokojil. V l. 1940/41 je bil ponovno izvoljen za dekana ljubljanske Pravne fakultete.
Ukvarjal se je s problematiko teorije o državi, z ustavnopravno vedo, s komparativnimi ustavnopravnimi problemi, z meddržavnim javnim pravom, z upravnim pravom in pravno filozofijo, izhajal je iz teorije pravnega pozitivizma in izročila naravnopravnega pogleda. Njegovo delo obsega preko 70 naslovov, pisal je v slovenskem jeziku, pa tudi v nemščini in angleščini. Največ ugleda mu je prineslo znanstveno delo Država, v katerem je razvil normativno teorijo države, ki v slovenski pravni stroki še ni presežena. Mednarodno se je uveljavil kot učenec in kritik Kelsnove čiste teorije prava. Leta 1928 je postal dopisni član JAZU (Jugoslovanske akademije znanosti in umetnosti) v Zagrebu, od ustanovitve dalje (l. 1938) pa tudi redni član SAZU, a so mu po drugi svetovni vojni (l. 1948) odvzeli članstvo. Posmrtno je bil rehabilitiran na Skupščini SAZU l. 1996. Za svoje delo je prejel številna priznanja in bil je član uglednih institucij: častni doktorat Katoliške univerze v Washingtonu, častni član American Bar Association, častni član Društva za pravno filozofijo in sociologijo v Beogradu, član Mednarodnega inštituta za javno pravo v Parizu, Mednarodne diplomatske akademije v Parizu, Ameriškega društva za mednarodno pravo, Slovanskega inštituta v Pragi ter Masarykovega sociološkega društva v Pragi.