LENDOVŠEK, Josip

Lendovška uvrščamo med prve buditelje narodne zavesti na slovenskih koroških tleh, četudi mu zibel ni tekla na Koroškem, ampak na sosednjem Štajerskem.

Nižjo gimnazijo je obiskoval v Mariboru in Celju, v Gradcu pa študiral klasično in slovansko filologijo, primerjalno jezikoslovje, zgodovino, nemško in angleško leposlovje, filozofijo in pedagogiko. Leta 1881 je postal profesor klasične filologije, 1886 pa še profesor slovenščine. Najprej je poučeval kot poskusni kandidat in suplent na prvi državni gimnaziji v Gradcu, 1884 pa je bil imenovan za profesorja na gimnaziji v Beljaku. Z modernimi vzgojnimi in učnimi metodami je največ pripomogel, da so z ministrsko naredbo uredili pouk slovenščine za beljaško in celovško gimnazijo.

Kot profesor je pri svojem delu pogrešal primerne učne knjige za gimnazijo, še posebej primerno slovensko slovnico. Ker z Janežičevo ni bil zadovoljen, je hotel s sodelavci pripraviti novo, a mu je le-to preprečila med drugim tudi prezgodnja smrt. Izdal je knjigo za pouk slovenščine v srednjih šolah in učiteljišču, napisano po takrat najmodernejši empirično analitični metodi. Knjiga obsega berila, besedno razlago k začetnim tridesetim berilom, kratko slovnico in slovensko nemški slovarček. Še istega leta je knjigi dodal kratek metodični uvod za pouk slovenskega jezika, kjer podaja splošna metodična navodila in načrt, kako je treba obravnavati že omenjena berila. Sodeloval je tudi v celovškem Miru.

Bil je velik rodoljub, zato se je v celoti posvetil narodnobuditeljskemu delu, zbiral okoli sebe ljudi in jih navduševal za narodnostno delo. Sodeloval je tudi pri ustanavljanju šolske Družbe sv. Cirila in Metoda, ki pa se je na Koroškem manj uspešno upirala ponemčevanju. Veliko in uspešno si je prizadeval tudi za slovenski pouk v Beljaku in Celovcu. K pouku je pritegoval ne samo Slovence, ampak tudi Nemce, za katere je pripravil posebno čitanko.