LAVRIN , Anton

Po končani gimnaziji v Gorici je najprej študiral teologijo v Ljubljani, kasneje pa pravo na Dunaju in tam tudi diplomiral leta 1816. Zaposlil se je na Ministrstvu za trgovino, zaradi znanja jezikov, posebno italijanščine, je leta 1822 postal konzularni upravnik v Palermu, Neaplju in Mesini. Leta 1828 je postal avstrijski generalni konzul v Palermu.
Diplomatska pot ga je vodila v Egipt, kjer je leta 1834 postal avstrijski generalni konzul v Aleksandriji. V Egiptu je leta 1841 spretno posredoval v sporu med turško vlado in egiptovskim podkraljem, zato je dobil odlikovanje turškega sultana, avstrijski cesar Ferdinand I. pa mu je podelil Red železne krone 3.razreda ter viteški naslov, s čemer je dobil pravico do svojega grba. Vanj je postavil tri egipčanske sfinge in dve oljčni vejici in na eno stran polmesec na drugo pa sonce. Pogosto je potoval tudi v Jeruzalem in pomagal tamkajšnjim kristjanom. Zaradi tega mu je papež Gregor XVI. podelil naslov Dignitarius terrae sanctae (Dostojanstvenik Svete Dežele). Pomagal je tudi slovenskemu misijonarju in raziskovalcu Ignaciju Knobleharju pri njegovem delu.
Lavrin je bil pomemben amaterski zbiralec in poznavalec staroegipčanskih spomenikov. Goriško-rimska kulturna dediščina je Lavrina zanimala že prej, po prihodu v Egipt je njegovo zbirateljsko strast pritegnila predvsem egipčanska kultura in lotil se je raziskovanj. Položaj konzula mu je po eni strani olajšal dostop do najdišč, po drugi strani pa so ga službene dolžnosti zadrževale, da ni posvetil več časa izkopavanjem. Tako se je povezal z Jusufom Massaro, ki je bil zelo cenjen trgovec s starinami. Ogledal si je tudi Keopsovo piramido (na piramidi so odkrili Lavrinov podpis ).
Lavrin je poslal dunajski Akademiji znanosti leta 1849 in 1850 dve poročili. V prvem je opisal svoje potovanje v Memfis. Tu si je ogledal najdišče, kjer je plačal izkopavanja in si ogledal dve izropani grobnici. Poročal je tudi o mitreju iz rimskih časov in o grobnici svetih bikov Apisov v Akri. V drugem poročilu je opisal trgovanje s starinami. Staroegipčanske spomenike je zbiral v svoji vili v Aleksandriji. Velik del zbirke je poslal nadvojvodu Maksimiljanu za njegov grad Miramar pri Trstu. Po njegovi smrti so jih prepeljali v muzej na Dunaj.
Tudi tedanjemu Kranjskemu deželnemu muzeju v Ljubljani je poslal okoli 200 staroegiptovskih predmetov, med njimi leta 1846 leseno krsto z mumijo egipčanskega svečenika Isahta, ki jo danes hrani Narodni muzej v Ljubljani. Pisal je tudi poročila o egiptovskih spomenikih in tako postal član arheoloških institutov v Rimu in Atenah ter častni član Muzejskega društva v Ljubljani.
V rodno Vipavo je pripeljal dva egipčanska sarkofaga, ki so ju odkrili v grobnici egipčanske dinastije v Gizi. Sarkofaga sta iz časa okoli leta 2450 pr. n. št. V sarkofagih, ki sta postavljena na vipavskem pokopališču, so pokopani njegovi starši Jernej in Jožefa ter njegov mladoletni sin Albert.
Leta 1849 je bil odpoklican iz Egipta in premeščen v Bukarešto. Leta 1854 je postal ministrski svetnik na Dunaju, kjer je ostal vse do upokojitve leta 1858. Zaradi slabega zdravja se je preselil v Milan in tam je tudi pokopan.