LAJOVIC, Franc Fran

Franc oziroma Fran Lajovic, se je rodil na Vačah, 3. 11. 1854. Izučil se je za mizarja in se v letu 1878 poročil z Marijo Grilc, rojeno 13. 6. 1855.

V letu poroke je prejel poziv, da se zglasi v vojaški enoti na Ptuju. Od tam so se odpravili v Bosno, v spopade s Turki, v bitko za Sarajevo. Po zmagi nad Turki, so vojaki AO gradili ceste in druge vojaške objekte ter čakali na demobilizacijo. V Bosni je prebil slabo leto in tako ni vedel, da se mu je medtem na Vačah rodil prvi sin, Anton. V Bosni je kupil tudi posestvo in tam nameraval živeti z ženo in sinom. Ker se žena Marija ni navadila na tujino, so se vrnili na Vače. Živeli so v hiši s staro številko 36 oziroma novo 19. Franc in Marija sta pozneje hišo prodala in se preselila v Litijo.

Po vrnitvi iz Bosne si je poiskal službo pri »zakupnikih daca« , postal je pobiralec davkov ter opustil mizarstvo. (vir: Slovenski narod, 1938). Služil je v mnogih krajih na Gorenjskem. Toda kmalu se je gospodarsko osamosvojil. Najel je gostilno Cirer v Gradcu pri Litji. Pred potresom je bil lastnik znane ljubljanske gostilne pri Dachsu v Florijanski ulici. Vendar se Ljubljane ni navadil in se je vrnil nazaj na Vače, kjer je užival ugled gostilničarja in trgovca. Vodil je tudi restavracijo v celjskem Narodnem domu, dokler se ni leta 1904 za stalno naselil v Litiji. Na Vačah je po njegovi zaslugi zaslovelo pevsko društvo Lipa, v Celju je pel pri Celjskem pevskem društvu. V Litji je svoje sile posvetil gasilstvu, kjer sta skupaj s Petrom Jerebom leta 1885 soustanovila Gasilsko društvo, bil je tudi njegov prvi ter dolgoletni starešina, Peter pa blagajnik.

Vrsto let je bil gasilski župni starešina, za kar je dobil tudi priznanje. Z njegovo pomočjo se je gasilstvo lepo razvilo, saj je bil prvi starosta ob ustanovitvi Gasilske župe (1920) in njen načelnik do svoje smrti v letu 1938.

Franc Lajovic je imel z Marijo 12 otrok, od katerih sta dva dečka umrla v zgodnjih letih. Kot piše Jutro, je ob njegovi 80 letnici na praznovanje prišlo 7 sinov, 3 hčerke in 25 vnukov in vnukinj. Ker je bil po poklicu mizar in ročno spreten je izdeloval tudi harmonike: eno hranijo v Mestnem muzeju Litija. Lotil se je tudi izdelave harmonija.

Franc Lajovic je svoje številne talente prenesel na svoje otroke, ki so bili zelo uspešni: najstarejši Anton je postal znan skladatelj in pravnik, Maksimiljan je bil organist in trgovec, Emil je ustanovil podjetje Saturnus in pozneje Tubo, hči Ana se je v drugo poročila s skladateljem Petrom Jerebom in mu svetovala pri komponiranju, Albin je bil učitelj in ravnatelj v Tržiču, hči Pavla je imela v Litiji trgovino in kino, sin Franc je bil podjetnik in župan Litije, Vladislav je bil pravnik, direktor Zavarovalnice Triglav in tajnik Akademije za glasbo, sin Janko je bil direktor več podjetij, po vojni pa projektant večjih industrijskih kompleksov. Tudi vnuki in pravnuki ustvarjajo v znanstvenih in umetniških poklicih. (vir: Aleš Lajovic, vnuk)

Franc Lajovic je umrl 23. 11. 1938 v Ljubljani. Zadnje slovo se je 27. novembra pričelo na ljubljanskih Žalah, končalo pa v Litiji, s sprevodom iz centra Litije na pokopališče, kjer so ga pokopali z vsemi gasilskimi častmi. Ob njegovi smrti so njegovo življenjsko pot popisali v časnikih, med drugim v Slovenskem narodu in Jutru.