Lajči PANDUR

Potomec starega slikarskega rodu se je po končani osnovni in meščanski šoli v Lendavi leta 1925 vpisal na Realno gimnazijo v Zalaegerszegu. Leta 1930 se je prepisal na Obrtno šolo v Zagrebu, dve leti zatem pa je bil prav tam sprejet na Akademijo likovnih umjetnosti. Po diplomi leta 1936 se je v letih 1936 – 1938 izpopolnjeval v slikarski in grafični specialki pri Ljubu Babiću in Tomislavu Krizmanu, nakar se je zaposlil pri Tipografiji v Zagrebu. Leta 1941 so ga kot pripadnika jugoslovanske vojske ujeli Nemci, vendar se je kmalu vrnil nazaj v Zagreb. Naslednje leto se je izselil v rodno Lendavo in se na tamkajšnji meščanski šoli zaposlil kot učitelj risanja. Še istega leta je odšel na izpopolnjevanje v slikarstvu na Akademijo za likovno umetnost v Budimpešti, kjer je ostal dve leti. Tam se je seznanil z madžarskim slikarstvom, posebej z deli profesorja Vilmosa Abe Nováka in drugih, ki so usodno vplivali na njegovo slikarstvo. Leta 1944 je bil zaradi politične nezanesljivosti poslan v delovni bataljon, ob koncu vojne pa je v Lendavi v službi ruske komandature delal kot slikar-propagandist in dekorater. Leta 1946 je v Lendavi priredil svojo prvo osebno razstavo, nato pa nastopil službeno mesto profesorja risanja na gimnaziji na Ravnah na Koroškem. Leta 1949 se je preselil v Maribor, kjer je najprej poučeval risanje na Prvi gimnaziji, potem na učiteljišču, od leta 1962 do smrti pa na Pedagoški akademiji. Med leti 1953 in 1958 je opravljal tudi funkcijo predsednika Društva slovenskih likovnih umetnikov, pododbor Maribor.
V Pandurjevem prvem slikarskem obdobju, ki sega do začetka druge svetovne vojne, je panonska motivika izredno redek motiv, kar je posledica bivanja v hrvaškem prostoru. V drugem obdobju, ko je bilo njegovo slikarsko delo pod močnim vplivom madžarskih slikarjev, pa so v Pandurjevih delih začeli prevladovati realistični prikazi domačega prekmurskega kmeta ter motivi mirne panonske pokrajine v različnih letnih časih in ob različnih razpoloženjih (npr. Na Muri, Lepa ciganka, Bik, Na polju, Prekmurska tišina, Vaška mamka itn.). V njegovi paleti je še posebej opazna rjava barva, ob kateri se pojavljajo tudi druge, vendar barvni izraz ni nikoli surov in neartikuliran, kar daje temu slogu in nasploh slovenskemu slikarstvu resnično zaznavno posebnost. Njegova dela so bila večkrat razstavljena doma in na tujem. Rad se je udeleževal tako raznih slikarskih kolonij in kongresov kot tudi drugih domačih in mednarodnih razstav.