KÜZMIČ, Mikloš

Osnovno in dobro krščansko izobrazbo je pridobil kar v domači župnijski cerkvi pri Gradu. Leta 1761 je končal jezuitski gimnazijski kurz, in sicer štiri gramatikalne in dve humanitetni stopnji ter filozofijo v Győru. Tam je leta 1763 končal tudi bogoslovje, potem je tri mesece kaplanoval v gornjelendavskem gradu, 17. oktobra 1763 pa postal župnik pri Svetem Benediktu v Kančevcih in ostal tam do svoje smrti. Poleg tega je opravljal tudi službo šolskega nadzornika v svoji dekaniji. Župnijske šole so bile tedaj namreč skromne, učitelji pa slabo izobraženi, zato je pošiljal dečke v Kőszeg v tamkajšnjo sirotišnico, ki je omogočala šolanje bodočih učiteljev in duhovnikov. Po ustanovitvi nove sombotelske škofije leta 1777 je postal tudi dekan – vicearhidiakon »Slovenske okrogline«, kakor je v svojih knjigah rad imenoval rodno krajino, ki so ji Madžari rekli Tótság, latinski naziv zanjo pa je bil districtus Tóthsagiensis. Pomen Mikloša Kuzmiča je v priredbi vrste knjig za večjo versko skupnost Slovenske krajine (Prekmurja) za cerkev, šolo in dom. K delu ga je spodbudil János Szily, prvi škof (1777-1799) novoustanovljene škofije v Sombotelu, v kateri so bili združeni vsi prekmurski Slovenci. Škof je namreč po seznanitvi z duhovnim stanjem v slovenskem delu njegove škofije ugotovil, da katoličani nimajo svojih knjig za cerkev in župnijske šole, zaradi česar je spodbudil Mikloša Küzmiča, v katerem je našel primernega somišljenika in zavzetega sodelavca. Njuno sodelovanje tako ni obsegalo le prijateljskih odnosov, ampak je preraslo v plodno dejavnost, v kateri so se spoznavno prepletale pastoralne, izobraževalne, kulturne, socialne in s tem tudi narodnostne prvine, ki so prispevale velik delež za ohranitev slovenstva v Prekmurju. V desetletju 1780-1790 je namreč Mikloš Küzmič pripravil in izdal sedem nabožnih in posvetnih knjig, ki so prekmursko katoliško slovstvo zaznamovale in določile za poldrugo stoletje.