KURE, Jožef

Rojen je bil v kmečki družini z desetimi otroki materi Katarini, roj. Doltar, in očetu Janku Kuretu. Njegov ded Matija Kure, ki je bil eden prvih izseljencev v Ameriko, si je po vrnitvi v domovino kupil zemljo in osnoval kmetijo na Svibniku pri Črnomlju. Podjeten je bil tudi njegov ded po materini strani, Josip Doltar, ki je bil posestnik, lesni trgovec in župan ter ustanovitelj livarne v Črnomlju.

Po končani nižji gimnaziji v Črnomlju leta 1947 se je vpisal v srednjo farmacevtsko šolo v Ljubljani in jo zaključil leta 1950. Po krajši zaposlitvi v Ljubljani in Novem mestu se je kot farmacevtski tehnik leta 1951 zaposlil v ljubljanskem Leku. V tem času je na I. državni gimnaziji v Ljubljani opravil še veliko maturo in se jeseni 1952 vpisal na Fakulteto za agronomijo in gozdarstvo v Ljubljani. Med študijem je bil dvakrat na strokovni praksi na Norveškem. Diplomiral je z diplomsko nalogo Gozdni obrat Straža, leta 1991 pa opravil še specializacijo z nalogo Poraba goriva pri prevozu lesa s kamioni Magirus.

Še pred zaključkom študija se je konec leta 1959 zaposlil kot upravitelj v Gozdnem obratu Straža, kjer se je spopadel s proizvodnimi problemi, saj na tem območju gozdovi skoraj dve desetletji niso bili negovani. V tem času je postal tudi vodja tečajev za delo z motorno žago za celotno območje Gozdnega gospodarstva Novo mesto. Tečajnikom je še posebej vcepljal občutek odgovornosti za varno delo in občutek za vrednotenje tistega, kar so posekali.

Leta 1965 se je zaposlil v Gozdnem gospodarstvu Novo mesto in bil imenovan za vodjo službe za mehanizacijo. Sledil je hitremu razvoju tehnike in tehnologije pri delu v gozdu in skrbel za njuno uvajanje in nabavo strokovno premišljenih ergonomskih in varnostno primernih motornih žag, traktorjev za spravilo lesa, strojev za gradnjo gozdnih cest ter nakladalnih dvigal in kamionov za prevoz lesa. Leta 1987 je organiziral republiško in zvezno tekmovanje gozdnih delavcev – sekačev, za kar je prejel zlato plaketo Narodne tehnike Jugoslavije.

Trideset let je bil član Odbora za pridobivanje lesa v Poslovnem združenju gozdnogospodarskih organizacij Slovenije, nekaj časa tudi član Fakultetnega sveta v Gozdarskem oddelku Biotehniške Fakultete, član šolskega odbora v Gozdarskem šolskem centru v Postojni, predavatelj v njegovem dislociranem oddelku v Novem mestu in v Kmetijski šoli Grm v Novem mestu. Dolga leta je vodil komisijo za strokovne izpite inženirjev in tehnikov v Gozdnem gospodarstvu Novo mesto. Izsledke svojega dela je objavljal tudi v strokovnih glasilih.

Njegov prispevek k slovenskemu gozdarstvu je bil prepoznan in je opisan v knjigi Marka Kmecla z naslovom Sto en gozdar v sto letih. Njegovi spomini na otroštvo in vojni čas so bili objavljeni v podlistkih Dolenjskega lista leta 2013.