KURALT, Robert (Valentin)

Robert (Valentin) Kuralt, sin Gašperja in Helene, je stopil v cistercijanski samostan v Stični, kjer je leta 1759 prejel nižje redove. V mašnika je bil posvečen leta 1762 v Ljubljani. V stiškem samostanu je bil profesor moralike. Leta 1765 je pristopil k duhovniški bratovščini v Mengšu. Bil je jožefinec, zato je prišel s stiškimi sobrati v navzkrižje in zato bil relegiran v cistercijanski samostan v Schlierbach na Gornjem Avstrijskem. Tu je dokončal spis o cerkvenem pravu.
Odšel je v lilienfeldski samostan na Dunaj, da svoje delo natisne, in prosil diplomata grofa Kaunitz-Rietberga za stolico cerkvenega prava, s čimer bi si zagotovil bivanje na Dunaju. Kaunitz je leta 1781 cesarju Jožefu II. predlagal, naj Kuraltu na eni od univerz ponudi stolico kanonskega prava, da bi lahko dokončal svoje delo, ki bi ga lahko uporabljali pri cenzurni komisiji. Po Kaunitzevi sodbi je bilo Kuraltovo delo temeljito, odkrito ter zlasti primerno, da dokaže javnosti vzroke in pravičnost vseh že izdanih in bodočih cesarjevih odredb v cerkvenih stvareh, obenem pa bi lahko zavrnil vse splošne predsodke o jožefinskih reformah. Jožef II. je Kaunitzev predlog odklonil, vendar je Kuraltovo delo leta 1781 vseeno izšlo na Dunaju. Napisano je bilo v latinščini, poveličevalo je liberalne reforme Jožefa II. in vsebovalo je obrambo jožefinskih cerkvenih naredb. Celotni naslov dela je: Genuina totius iurisprudentiae sacrae principia nova, concinna, facilique methodo pertractata. Leto dni pozneje je izdal še nemški prevod A. Kreila v dveh delih pod naslovom Rechte Grundsätze d. ganzen Kirchenrechtsgelehrsamkeit.Ni znano, kdaj se je Kuralt vrnil v Stično, ob razpustu stiškega samostana leta 1784 je tam delal kot knjižničar. Morda je nekaj časa bival na Sapu pri Šmarju, kjer je poučeval mladega Matevža Kračmana v orglanju. Decembra 1784 je bil znova v Schlierbachu. V Linzu je leta 1793 izdal Praktische Religion Jesu Christi zur Beförderung des Christenthums.
Podatki o kraju in času njegove smrti niso znani.