KUMAR, Srečko

V slovenskem glasbenem prostoru je s svojim delom pustil prepoznaven pečat, njegov prispevek pa je zaznamoval čas, v katerem je deloval, ter postal del bogate domače umetniške dediščine. Po očetovi smrti v zgodnjem otroštvu je zanj skrb prevzela sestra Pavlina, ki mu je z učenjem klavirja nudila prvi glasbeni pouk ter razprla njegovo glasbeno obzorje. Po končani ljudski šoli je v Podgori pri Gorici dve leti obiskoval pripravljalnico za učiteljišče, nato pa še učiteljišče v Kopru.

Kumar je gojil veliko ljubezen do slovenske glasbene moderne, ki je bila prisotna ves čas njegovega umetniškega delovanja. Ko je bil star sedemnajst let, je v domači vasi že vodil zbor, v četrtem letniku učiteljišča pa še orkester. Od takrat naprej je vse svoje življenje poučeval in vzgajal tudi po več zborov hkrati. Na Tartinijevem konservatoriju je študiral klavir, po opravljeni diplomi pa odšel v Leipzig. V tem času se je poročil z Zoro Lavrenčič, ki je prišla za njim v Nemčijo. Rodila se jima je hči Vukosava – Hiti.

Kot vojak je najprej vodil slovenski pevski zbor v Admontu, kasneje pa je dve leti preživel v Dečinu ob Labi (Češka), kjer je veliko nastopal kot pianist in dirigent. Tam je ustanovil tudi glasbeno šolo in vodil zbor češke manjšine. Ko se je po prvi svetovni vojni vrnil v Škedenj pri Trstu, je s prijateljem Ivanom Grbcem ustanovil glasbeno šolo, poimenovano “Kumarjeva Glasbena šola”, ki se je kasneje spojila s tržaško Glasbeno matico. Ves ta čas je bil dejaven tudi kot pianist.

Ustanovil in vodil je pevski zbor Učiteljske zveze Julijske krajine (1920–1926) ter Učiteljski pevski zbor v Ljubljani, ki ga je neprekinjeno vodil vse do leta 1934. Kratek čas je bil tudi zborovodja pevskega zbora Glasbene Matice v Ljubljani, vendar v meščanskem okolju ni dolgo zdržal. Tako je februarja 1926 sprejel mesto učitelja klavirja na Glasbeni akademiji v Zagrebu, od koder ga je službena pot peljala v Beograd, kjer je živel vse do leta 1945.

Ko je bil imenovan za direktorja Glasbene šole v Gorici, je v Kojskem ustanovil ženski mladinski zbor Soča. Zaradi politične situacije, ki je leta 1945 kazala, da bo nova državna meja potekala ob Soči in bi tako bila Brda odtrgana od Slovenije, je Kumar želel s Sočo svetu dokazati, da je tudi briško ozemlje slovensko.

Kumar ni bil le zborovodja in pianist. Kot ustanovitelj glasbenih šol in velik glasbeni pedagog si je prizadeval, da bi kakovostna zborovska literatura, predvsem mladinska, našla svojo pot do tiskane oblike. V sodelovanju z najožjimi sodelavci in skladatelji je na njegovo pobudo leta 1923 izšla zbirka skladb za mešane in moške zbore Prvi plameni. Leta 1924 je v Trstu izšla zbirka za mladinske zbore Otroške pesmi. Pomembno pobudo mladinski glasbeni literaturi je pomenila tudi prva mladinska zborovska revija Grlica, ki je pod Kumarjevim uredništvom izhajala med leti 1933 in 1935. Pri izdaji so sodelovali vsi takrat pomembni jugoslovanski skladatelji. Vsebina desetih izdanih zvezkov je obsegala obširno strokovno glasbeno gradivo in več kot dvesto objavljenih skladb za mladinske zbore.

Pri svojem zadnjem pomembnem dejanju je še enkrat združil načeli svojega življenjskega dela: glasbeno prosveto in glasbeno umetnost. Na Obali je vodil in ustanovil različne zbore, učiteljem pomagal z učenjem petja, teorije in folklore ter vodil pevovodske tečaje. Na njegovo pobudo je bila leta 1948 ustanovljena glasbena šola v Kopru.

Umrl je z glasbo – za klavirjem, 9. februarja 1954 v Kopru. Pokopan je pri cerkvi sv. Križa v Kojskem.