Rojen je bil v Koračicah pri Ormožu v znani narodno zavedni kmečki družini. Do svojega 19. leta je pomagal staršem na posestvu, po odsluženem triletnem vojaškem roku pa je štiri leta obiskoval obrtno šolo v Gradcu, nato pa se gradbeno izpopolnjeval na Dunaju, v Budimpešti, Zagrebu in Sarajevu.
Leta 1903 se je naselil v Celju in se leta 1906 osamosvojil kot tesarski mojster in stavbenik. Leta 1910 se je poročil z Marijo, hčerko župana Fazarinca, ki mu je rodila pet otrok, hkrati pa z veliko energije vstopil tudi v celjsko javno življenje. Med letoma 1922 in 1931 je bil podžupan, od 1931 do 1935 pa župan občine Celje – okolica. Več let je bil član okrajnega zastopa in podpredsednik sreskega cestnega odbora. Odlikovala ga je zelo oblikovana stanovska (poklicna) zavest, saj je do smrti predsedoval slovenskemu obrtnemu društvu v Celju in bil član raznih obrtnih društev in združenj tudi v širšem merilu. Bil je zvest član Sokola, družbe sv. Cirila in Metoda in predsednik organizacije Jugoslovanske nacionalne stranke v okoliški občini skoraj do združitve obeh občin v letu 1935. Za svoje javno delo je prejel priznanje reda sv. Save V. stopnje.
Podjetje v Celju na Lavi je v upravljanje prevzel po očetovi smrti sin Slavko Kukovec in ga vodil do 28. 4. 1948, ko ga je povojna oblast nacionalizirala.
Nagrade in priznanja (izbor):
- red sv. Save V. stopnje
J. Germadnik: Vodili so Celje, Celje 2005, str. 90–91
B. Goropevšek: Stoletje v Celju, Celje 2001, str. 74
J. Orožen: Zgodovina Celja in okolice, II. del, Celje 1974, str. 341
Vinko Kukovec, In memoriam, v: Nova doba, 1939, št. 41, str. 2
Zadnja pot Vinka Kukovca, v: Nova doba, 1939, št. 42, str. 2
Slavko in Milena Kukovec, Celje, družinski arhiv.
